Vsi denacionalizacijski zahtevki še niso rešeni. Zapletlo se je pri najzahtevnejših primerih
Zakon o denacionalizaciji, s katerim je država uzakonila postopek vračanja po drugi svetovni vojni odvzetega premoženja, je začel veljati konec leta 1991. Dvaintrideset let pozneje vsi denacionalizacijski zahtevki še niso rešeni. Zapletlo se je pri najzahtevnejših primerih.
Po podatkih ministrstva za pravosodje je bilo na upravne enote in ministrstva, ki so zadolženi za obravnavo zahtevkov na prvi stopnji, skupno vloženih 39.715 vlog. Število novih zahtevkov se je v zadnjih letih skoraj ustavilo, saj je bil v dveh letih vložen le eden.
Od vseh zahtevkov je bilo pravnomočno rešenih 39.620; nerešenih ostaja še 95 zadev. Pristojni organi število nerešenih zadev sicer vsako leto zmanjšajo za približno deset. Pred dvema letoma je bilo nerešenih še 115 zahtevkov, pred štirimi 134.
1,75 milijarde evrov je šlo za odškodnine.
Milijonske odškodnine
Kadar vrnitev nepremičnine v naravi ni mogoča, zakon določa dodelitev nadomestne nepremičnine ali izplačilo odškodnine. Izplača jo SDH. Ta je do zdaj plačal že za 1,75 milijarde evrov odškodnin, pričakuje še za okoli 94 milijonov evrov zahtevkov. Družba redno poravnava odobrene zahtevke, obenem ima dovolj premoženja, kot pravijo, za pokritje vsega, kar še pričakujejo.
Del obveznosti v denacionalizaciji pa ima tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Njegova osnovna naloga je vračilo kmetijskih zemljišč ali dodelitev morebitnih nadomestnih zemljišč. Do zdaj je upravičencem vrnil 163.584 hektarjev zemljišč in gozdov.
Kadar odločanje traja predolgo, mora država upravičencem izplačati odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine. Tudi za to je zadolžen sklad kmetijskih zemljišč, ta je do danes izplačal za 56,4 milijona evrov odškodnin. Dodatnih 15 milijonov je namenil za zamudne obresti, nekaj manj kot pol milijona pa za pravdne stroške.
Število novih zahtevkov se je v zadnjih letih skoraj ustavilo, saj je bil v zadnjih dveh letih vložen le eden.
Dejstvo, da vsi postopki tudi po več kot 32 letih še niso rešeni, se pripisuje predvsem zapletenemu ugotavljanju dejanskega stanja in dolgotrajnim ugotovitvenim postopkom. »Kar pa nikakor ni opravičljiv razlog, da zadeve tudi več kot 30 let po uveljavitvi zakona še vedno niso zaključene,« so povedali na ministrstvu za pravosodje.
Pa saj je bil po skoraj 32 letih šele pred dnevi pravnomočno končan denacionalizacijski zahtevek za 43 hektarjev kmetijskih zemljišč pod vznožjem gradu Krumperk v občini Domžale. Zemljišča je do zdaj uporabljala Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, zdaj pa jih bo morala prepustiti denacionalizacijskim upravičencem – družini Pogačnik.
Leta 1992 je družina vložila dva zahtevka. V prvem jim je ministrstvo za kulturo leta 1993 vrnilo grad, v drugem, ki se je nanašal na kmetijska zemljišča pod njegovim vznožjem, pa se je postopek vlekel več kot 30 let. Pristojna upravna enota je na koncu pritrdila družini, enako tudi ministrstvo za kmetijstvo kot pritožbeni organ. Fakulteta je odločitev izpodbijala na upravnem sodišču, a ji ni uspelo.
Graščak zna skrbeti
Otokar Pogačnik, ki živi v Kanadi, je po smrti svojega očeta Hinka leta 2015 s sestro Jano Ano prevzel posestvo Krumperk. Pogačnikovi so bili že od začetka 20. stoletja znana podjetniška rodbina. Otokarjev ded Henrik je ustanovil železarno v Rušah, leta 1928 pa so Pogačnikovi kupili posestvo Krumperk. Med drugo svetovno vojno so Otokarjevega deda ustrelili in zaplenili njegovo posest. Otokarjev oče Hinko se je po vojni z družino preselil v Argentino, Pogačnikova posest pa je bila nacionalizirana. Šele z denacionalizacijo jim je bilo posestvo spet vrnjeno. Dobili so vse razen 43 hektarjev pod vznožjem gradu, kar so po dolgotrajnem sodnem boju dobili nazaj šele pred dnevi. Leta 2015 sta lastnika Krumperka postala Otokar in njegova sestra Jana Ana, ki pa je gospodarjenje prepustila bratu. Pogačnikova posest obsega tudi 158,83 hektarja gozdov. Znano je, da za ta obsežni gozd izjemno lepo skrbijo, zaradi česar je leta 2022 Otokar Pogačnik od Zavoda za gozdove Slovenije prejel tudi priznanje za najbolj skrbnega lastnika gozda.
