Winnetou in Kekec sta bila v isti jami

CEROVO – Ko pritiska vročina in je neznosno stati, kaj šele premikati se po površini, je pametno smukniti v senco. Ali še globlje. V zemljo. V kakšno hladno luknjo. Nemara v jamo, ki jo je Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske predstavil leta 1689 kot Ledenico, pa je potem po prvi svetovni vojni doživela preimenovanje v Županovo jamo.

Ko smo zmagali v drugi svetovni vojni, so jo prekrstili v Taborsko, potem smo šli na svoje in danes je spet Županova. Kakor koli se že imenuje, gre za lepotico na Dolenjskem. Najti je treba cesto med Grosupljim in Turjakom ter paziti na izvoz Cerovo. Potem ne morete zgrešiti popotovanja pod strokovnim vodstvom v temne globine, kjer kraljujejo tisočletni zvoki kapljic, teh neumornih graditeljic kapnikov.

Glavne notranje predele jame je leta 1926 skozi brezno nad tretjo dvorano odkril Josip Perme, v tistem se je poleg stikanja pod površjem ukvarjal še z županovanjem občine Št. Jurij. Pred tem je bila ljudem znana le prva, uvodna dvorana Ledenica. Tam je res hladno, na spodnjem delu samo štiri stopinje nad ničlo, in to skozi celotna štiri letna obdobja.

Perme in nato za njim še drugi strokovnjaki za raziskovanje podzemnega sveta so se lotili podrobne ureditve poti in ustrezne infrastrukture, tako da je danes obiskovalcem na voljo doživetje čarobnega sveta kapnikov v osmih dvoranah, skozi katere vodi skoraj 700 metrov urejene in osvetljene poti. Da bi sami kolovratili po jami, ni možno, saj vhod zastirajo z jeklenimi palicami okovana vrata.

Bilo bi tudi prenevarno, saj jamo poleg izjemne postavitve kapnikov zaokrožujejo brezna in prepadi. Ogled je možen le v spremstvu vodnika, priporočajo pa kakovostno pohodniško obutev in topla oblačila. Tudi sredi visokega poletja je v notranjih delih jame stalna temperatura okoli 10 stopinj. Zaželena je primerna kondicija, saj gre pot v jamsko globino po stotinah stopnic, tako navzdol kot nazaj navzgor.


»Posebna zanimivost jame so ledeni kapniki, ki nastajajo ob koncu zime v dvorani Ledenici, in številne jamske živali, ki jih med obiskom z naglavnimi svetilkami lahko opazimo v neposredni bližini,« nam razloži simpatična vodnica Lučka Jere, ki s svojim čebljanjem v slogu svojega imena odstre še tako drobno jamsko skrivnost. Zanimivo dejstvo je, da čeprav dokaj odmaknjena in neznana, je bila Županova jama kot izjemna scenska kulisa uporabljena v filmski umetnosti.

Najprej je bila na voljo nemškim producentom filma o Winnetouju. Pierre Brice v vlogi junaka indijanskega plemena Apačev in Stewart Granger sta leta 1965 nekaj scen filma Old Surehand posnela v središču jame. Nato so naši filmarji pod vodstvom režiserja Jožeta Galeta čez tri leta snemali eno glavnih scen slovenskega mladinskega filma Kekčeve ukane z Bedancem, Brincljem in Zlatkom Krasničem v vlogi nabritega Kekca v Matjaževi dvorani, kjer stoji impozanten kapnik, imenovan Prestol kralja Matjaža.

»Jama daje življenjski prostor različnim vrstam živali in rastlin, ki so se prilagodile na temno in vlažno okolje. Tu živijo jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči in več vrst netopirjev,« pove Lučka, ki je tudi svojevrstna animatorka otroškim obiskovalcem.


Najmlajšim je na voljo Jamski laboratorij – eksperimentalne delavnice, ki otrokom zabavno in učinkovito predstavijo kraški svet, hkrati je na voljo več pedagoških programov za vrtce, osnovne in srednje šole, od posebnega poučnega ogleda Županove jame kot učilnice v naravi do ustvarjalnih delavnic pred jamo, kamor se vsake toliko prikaže še netopir Branko, ki dodatno popestri dogajanje.


Zadnjo dvorano v sistemu županove jame so odkrili pred dobrim desetletjem, vendar smo slišali, da bi se znalo zgoditi, da jamski svet sega še globlje. A za prijetno poletno ohladitev je dovolj obiskati že to, kar nam je narava sama ponudila. Morda bi bilo celo dobro, da bi tako tudi ostalo.