Z damo na preži (FOTO)

Čeprav je bil dvodnevni lov uspešen, ustrelili so več divjih prašičev, jelena špicarja in košuto, niti eni od 19 lovk ni uspelo upleniti trofeje parkljaste divjadi. Brkinsko-kraška zveza lovskih družin, Lovska družina Štanjel in občina Komen so se sicer dobro pripravili na slovensko-hrvaško delegacijo lovk. Že ob prihodu v lovsko kočo LD Štanjel v Tupelčah so jih čakale bogato založene mize z domačimi narezki, sladicami, čajem in kavo, zunaj pa so lovci iz domače in sosednjih lovskih družin pripeljali 15 psov.

Po malici in popisovanju vseh 48 udeležencev, spoznavanju oziroma ponovnem srečanju starih znancev in znank je sledil jutranji zbor. Na njem so predsednik LD Štanjel Severin Švagelj, gospodar te družine in tajnica Društva slovenskih lovk Ivica Kocjančič nagovorili zbrane. Lovkam so pojasnili, da bo pogon v gozdovih za Kobdiljem, da bo trajal tri ure in da smejo streljati na divjega prašiča, lisico, jazbeca in mulasto divjad, ne pa na jelena, lov nanj je bil dovoljen v nedeljo. Opozorili so jih, naj streljajo le, če s tem ne bo ogrožena varnost drugih udeležencev lova. To je pri takem načinu lova še toliko pomembneje, saj je bilo število stojišč s čakajočimi posamičnimi lovkami, kot se je izkazalo kasneje, marsikje v skoraj isti liniji oddaljeno le od 100 do 200 metrov, gozd pa je bil precej zaraščen, tako da je bil odprt pogled med drevesi precej redek.

Po obveznem lovskem pozdravu – Mirno roko in dober pogled! – so skupine z avti odšle do izhodiščnih točk nad Braniško dolino. Pot jih je vodila od Kobdilja do reke Branica, nakar so kakšna dva kilometra hodili do stojišč v gozdu med vasema Koboli in Kodreti. Kot je na koncu dejal eden od goničev, je bil pogon divjadi zelo naporen, saj je bilo listje zaradi deževja v prejšnjih dneh mokro, na strmem terenu je drselo tako njim kot psom. Oboji so se morali večkrat prebijati skozi zapuščene in z visokim robidovjem zarasle vinograde. Še huje je bilo pri spuščanju po strmem hribu. Čeprav so v dolino med hriboma, kjer so na štantih čakale lovke, uspešno zganjali parkljasto divjad, so psi divje prašiče večkrat le obkolili, saj ti niso hoteli zbežati iz robidovja, dokler do njih niso prišli lovci.

Šepetanje

Ker je bila na vsakem stojišču le po ena lovka, sem delal družbo Ani Mariji Tašić iz hrvaške Lovske družine Vidra Dubravica. Da z glasnim govorjenjem ne bi pregnala živali, sva po prihodu na stojišče le šepetala. Preden pa se mi je predstavila, je nekaj minut urejala tri najidealnejše lokacije za strel. Na nekaj metrih okoli njih je z gozdne poti odstranila vse veje, da se pri morebitnem prihodu divjadi ne bi spotaknila. Zatem je z naboji napolnila puško in jo v smeri hriba odložila na trinožnik.
Nato mi je dala vedeti, naj zaradi varnostnih razlogov vedno stojim za njo in da imava le pol ure časa za tihi pogovor, preden bo šlo zares. Povedala je, da so v njeni družini vsi lovci, torej tudi mož in hčerka, potem pa ponosno pokazala 40 let staro puško, ki jo je kupila od lovskega kolega. Gre za češko puško z risano cevjo CZ LK 70 kalibra 7x64 mm, na kateri ima še 50 let star optični daljnogled znamke Zeiss 2. Kljub visoki starosti je ne namerava menjati z novo, saj je njena prva puška in je nanjo čustveno tako navezana, da je ne mika, da bi si kupila novo. Poleg tega je tako kot ona še vedno v odlični formi. Pohvalila se je, da se z njo in svojim angleškim špringer španjelom redno udeležuje domačih in mednarodnih tekmovanj svetega Huberta, to je lovsko-kinoloških tekem, na katerih ocenjujejo tako delo psa kot uspešnost lovca pri lovu. Čeprav je lovka šele sedem let, je na Hrvaškem v omenjeni najtežji lovski disciplini državna prvakinja, hči Valentina podprvakinja, ekipno pa so državni prvaki. Čeprav lovi večinoma divje svinje, se je specializirala predvsem na lov srnjakov z atipičnimi rogovi. Njena največja trofeja je zato nagačen doprsni srnjak z rogovjem v mahu.

Čakanje

Naslednji dve uri in pol sva le tiho čakala na prihod divjadi, ki so jo k lovkam priganjali lovci in psi goniči. Po kakšni uri je najprej po sredini hriba nasproti naju stekel par srn, nad nama pa je krožila ujeda in glasno naznanjala, da se v gozdu nekaj dogaja. Čez približno četrt ure je mimo po vzpetini prišel mladi jelen. Čeprav je navkreber hodil več sekund, naju je zaznal ali zavohal šele, ko je bil le deset metrov stran. Žal mi ga ni uspelo ujeti v objektov fotoaparata, Ani Mariji, ki bi ga sicer z lahkoto ustrelila, pa je bilo še dolgo zatem žal, ker lov nanj ni bil dovoljen.

FOTO: JANEZ PETKOVŠEK

Nekaj kasneje je gozdno pot prečkala košuta s teletom, a moja sogovornica si ni upala ustreliti, saj bi lahko ob zgrešenem strelu zadela katero od drugih lovk. Varnost je pač na prvem mestu, varni strelski kot pa zelo omejen. Kot sva slišala nekaj minut kasneje, so lovci to tele uplenili na drugi strani hriba, saj se je košuta kasneje proti nama vrnila po isti poti.
V soboto smo našteli okoli dvajset strelov, ki so položili tri majhne merjasce (lanščake), težke od 30 do 40 kilogramov, in 50-kilogramsko tele košute. Čeprav so ob sklepnem lovskem zboru iz rok predsednika LD Štanjel Severina Švaglja lovski blagor v obliki brinove vejice prejeli le trije (Robert Jamšek iz LD Štanjel je uplenil tele in merjasca, Florjan Želodec iz LD Prem in Danimir Rebec z LD Štorje-Raša pa vsak po enega merjasca) in niti ena lovka, med ženskami ni bilo čutiti zavisti.
To so dokazale zvečer v štanjelskem kulturnem domu. Po predavanju predsednika Brkinsko-kraške zveze lovskih družin Andreja Sile o prepoznavanju škod od zveri po različnih znakih, pozdravu komenskega župana Erika Modica in obilni večerji je namreč sledila zabava s plesom, ki so ji dajale ton prav lovke. Ob zvokih ansambla Barbapapa so namreč na noge dvignile vso dvorano. V čast hrvaških kolegic so igrali tudi njihove pesmi, ki so jih ponesle v vsesplošno rajanje s kolom, vlakcem med mizami in špalirjem. Jani Mravljak iz Lovske družine Jamnica s Prevalj na Koroškem so ob rojstnem dnevu nazdravili s teranom in ji izročili lovsko srce iz orehovega lesa. Spominska darila so si izmenjale tudi hrvaške in slovenske lovke iz obeh damskih društev.

Ni vsak dan nedelja

Čeprav so lovci gonjači lovkam obljubili, da bodo imele v nedeljo zagotovo boljšo priložnost za uplen divjadi, se niti drugi dan nobeni ni nasmehnila sreča. Streljala je le Vesna Šolinc, a je prašiča zgrešila. Možnost odstrela košute je imela hrvaška lovka Maja Slamar iz Jastrebarskega, a se za strel ni odločila. Na zboru ob koncu lova so tako vejice za uplenjeno divjad podelili le Marjanu Šolincu iz LD Braslovče, ki mu je kot edinemu uspelo upleniti tri primerke. Takoj po prihodu na štant je z drugim strelom uplenil divjo svinjo, pet minut kasneje košuto, junico pa prepustil Maji Slamar – ta zaradi spleta okoliščin ni mogla streljati. Po 20 minutah je mimo prikorakal še jelen špicar, in ustrelil je še njega. Marjana so preimenovali v srečkoviča, saj mu je bila boginja lova Diana res naklonjena.