Z darovi Vipavske je Mirjana obudila kraj (FOTO)
Vipavski Križ je kraj, za katerega so mnogi že slišali, se mimo tudi peljali, a le redki obiskali. Na glavni cesti od Ajdovščine proti Novi Gorici je kmalu na levi strani manjša naseljena podolgovata vzpetina. Treba je priznati, da je od daleč na oko povprečno naselje, ne prepriča vas takoj, da bi skrenili s poti in se ustavili. Vendar je to napaka. Lepota Vipavskega Križa vas bo gotovo očarala.
Naselje brez dvoma spada med najlepše zgodovinske kulturne spomenike v Sloveniji. Majhen, slikovit kraj, obdan z obzidjem, je bil nekoč zelo pomemben in stičišče glavnih poti v dolini. Danes pa postaja vse bolj turistično uveljavljen.
Veliko je k družabnemu življenju v njem prispevala Mirjana Bužanin, ki se je, čeprav je rojena Ajdovka, v Vipavski Križ dobesedno zaljubila. In naposled tja tudi preselila. Pred petimi leti je sklenila, da bo kraju dodala to, kar mu manjka – turistični (in tudi lokalni) utrip. Vas ni imela ne lokala ne trgovine, in to je kanila spremeniti. Odprla je (turistično) trgovino in bar Darovi Vipavske.
Podpora lokalne skupnosti
»Ideja je nastala tako rekoč spontano, ko sem pred leti pri eni od svojih zdajšnjih dobaviteljic izdelkov videla, kako in kaj počne z rastlinami. Delala je namreč različna naravna mila, hidrolate, eterična olja. Bila sem navdušena. Gre za noro dober produkt, brez kakršnih koli umetnih primesi. Ko sem jo vprašala, kje prodaja, pa odgovor ni bil prav dolg. Na kakšnih sejmih oziroma priložnostno. Takrat sem sklenila, da bi bilo pametno in dobro različne produkte Vipavske doline zbrati na enem mestu, v prodajalni. Dolina, ki meri v dolžino 40 kilometrov, ima resnično veliko pokazati, še zdaleč ne samo vin,« pravi zgovorna Mirjana.
Lokalno okolje, vključno z občino Ajdovščina in krajevno skupnostjo, je bilo na njeni strani, podpirali so jo pri projektu. Predstavila jim je poslovni načrt, ki se jim je zdel dober, in zgodba o uspehu se je začela. Da bi se stvari lotila karseda resno in profesionalno, je šla najprej na poslovno šolanje v inkubator v Vrtojbi. Bili so zelo intenzivni časi, saj je med izobraževanjem uredila ter opremila prodajalno lokalnih izdelkov in lokal, ki temelji na vinoteki. Aprila 2017 pa je bilo uradno odprtje. Turizem je šel v višjo prestavo.
Od domačinov in drugih lokalnih obiskovalcev, ko so videli, kakšen uspeh in oživitev kraja prinašajo Darovi Vipavske, je bilo največkrat zastavljeno vprašanje: »Ma, kje si bila do zdaj?« Rdeča nit njene trgovinice, degustarnice, vinoteke in bara je seveda vrhunska vipavska rujna kapljica, a ima v zadnjih letih še mnogo več produktov, predvsem gurmanskih. »Ta kraj je res lep, že sam po sebi vreden ogleda. Ko se okušanju vin doda še gastronomijo, ki dobiva pri nas res vse večji pomen, je to za vse velika priložnost, ki je ne gre izpustiti,« razmišlja sogovornica.
Opremili in uredili
Vipavski Križ je bil grajen po vzoru italijanskih mestec, tlakovana tla, obzidja, v celoti pa je prenovljen in komunalno opremljen, tako da so odstranili celo vse tiste za oko in objektive nič kaj fotogenične električne kable, ki večkrat kazijo podobe idiličnih starih krajev. Leta 2015 so z občinskimi sredstvi in tistimi, pridobljenimi iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, končali temeljito prenovo javnih površin v kraju. Investicije in ureditev pa se vse bolj obrestujejo.
V preteklosti je bil precej pomemben za to območje, danes pa je spet, a tokrat zaradi obiskovalcev in turistov.
Danes je tam tudi že nekaj prenočitvenih kapacitet. Stanko Ožbot, lastnik povsem novih in dizajnersko izjemno dovršenih apartmajev na hišni številki 54, je bil jasen: »Če bi se tega lotil zaradi zaslužka, se ne bi šel. Staro hišo smo povsem renovirali, hčerka, ki je arhitektka, je aktivno sodelovala. Za nas je to postal posel, ki se ga greš predvsem zaradi želje, užitka, ne pa zaradi denarja. Mi to upravljamo družinsko, zato je recimo lažje, seveda, kar se tiče dela in stroškov, sicer pa se moraš temu poslu povsem posvetiti, če želiš, da so gostje zadovoljni in se vrnejo. To, kar si Vipavski Križ zasluži.«
Brskanje po zgodovini razkrije prvo pisno omembo kraja nekje v 13. stoletju, k prepoznavnosti in slavi pa so pripomogli predvsem turški vpadi. Za obrambo naselja v 15. stoletju je dal namreč goriški škof na griču zgraditi grad s štirimi stolpi, ki so ga potem z vasjo vred tudi obzidali in se na ta način branili pred vpadi.
Mirjana med kramljanjem o preteklosti in življenju nekoč še pove, da je Vipavski Križ v 16. stoletju dobil trške pravice, dobrih dvajset let pozneje pa ga je cesar povzdignil v mesto. Duhovni in kulturni razcvet je dobilo v začetku 17. stoletja, ko so ga kupili grofje Attems. Ti so povabili kapucine in jim sezidali samostan, ki je v bogati zgodovini kraju vtisnil neprecenljiv pečat. V skoraj štiristo let starem samostanu, ki deluje še danes, je živel in ustvarjal tudi znameniti slovenski pridigar Janez Svetokriški, tam so ohranili tudi bogato samostansko knjižnico.
Ne prepriča vas takoj, da bi skrenili s poti in se ustavili. Vendar je to napaka. Lepota Vipavskega Križa vas bo gotovo očarala.
»Torej je bil Vipavski Križ precej pomemben za to območje, danes pa je spet, a tokrat zaradi obiskovalcev in turistov,« sklene Mirjana z nasmeškom.
