Z grofico Greto okoli gradu Snežnik (FOTO)

Ko vidimo beli grad Snežnik, z mostom čez obrambni jarek, poln vode, okoli njega pa lipovi in kostanjevi drevoredi, nas njegova pravljična podoba nehote zanese stoletja v preteklost. Če bi se preselili v pozno 19. stoletje, bi zelo verjetno nekje na travnikih parka zagledali grofico Greto, Edle Margareto Greto Schollmayer (1893–1962), hčerko našega slovitega gozdarja Henrika Schollmayerja, kako vonja bele vrtnice ali pa vodi skupino deklet na sprehod po naravi in jih uči lepih manir in jezikov. Kot vemo, je imela žalostno usodo. Potem ko je bila v prvi svetovni vojni višja bolničarka, se je po drugi oznanila za Nemko in morala zbežati, vse njeno imetje pa je bilo nacionalizirano. Ni znano, ali se je še kdaj vrnila v Slovenijo, na Snežnik.

O izjemni grofici do nedavnega nismo vedeli nič, dokler ni njene zgodovinske vloge v poosebljenem liku prevzela domačinka Janja Urbiha iz bližnje vasi Kozarišče, ekonomistka, ki je pred sedmimi leti izgubila službo in bila postavljena pred izbiro. »Iskati novo službo, spet v nekem podjetju, kjer bi jo lahko znova izgubila, ali začeti kaj svojega.« Kot domačinka je vse otroštvo preživela okoli gradu Snežnik, v družbi s klenimi domačini, ki jih značaj na trenutke izdaja, da živijo z gozdovi in lesom. Postala je lokalna turistična vodnica in si nadela ime Kozarka: »Kar je pravzaprav moj vzdevek in blagovna znamka obenem,« pove, da je po dvajsetih letih v Kovinoplastiki preprosto morala začeti na novo in se, med drugim, preleviti v svoj najljubši lik grofico Greto.

Kot samostojna podjetnica in mati šestih otrok, ki živi z družino na manjši kmetiji, je začela oglaševati delavnice domačih obrti, izobraževalne sprehode v naravi, študijske krožke vseživljenjskega učenja, polstenja ovčje volne ... Hkrati je začela voditi skupine po parku okoli gradu, s svojimi idejami aktivno sodeluje v sklopu mednarodnega glasbeno-plesnega festivala Plavajoči grad.

Kozarka pravi, da si je lik zamislila pred kakim letom dni. »Vprašala sem se, ali ne bi bilo bolje, da se obiskovalci okoli gradu sprehajajo z grofico Greto kot pa z Janjo.« Pregledala je stare fotografije in slike grofice, ki ima v naši zgodovini pomembno vlogo. Žal pozabljeno. Greta je očetu Henriku, upravitelju gradu Snežnik, v njegovih poznih letih pomagala urejati dokumente, prepisovala in urejala njegove gozdarske strokovne zapiske in prepisovala dokumente gradu Snežnik.

Letos spomladi si je nadela starinsko belo srajco in temno zeleno starinsko krilo iz tvida s pripadajočim podkrilom, ki ga dekleta v žargonu poznajo kot untrca. Na glavo si je nadela slamnik s cvetovi rož in ga obvezala z zeleno pentljo. Njen lik Grete v zeleno-belem se zlije s snežniškimi gozdovi, hkrati pa se nam dozdeva, da je svoji t. i. predhodnici nenavadno podobna. Tudi sama pravi, da se je zelo hitro poistovetila z likom, saj je bila Greta delavna in radovedna ženska, ki je rada pomagala bližnjim. Njeno razmišljanje je Janji zelo blizu. Prav tako si delita zanimanje za lokalno zgodovino. Janja je tudi zbirateljica lokalnih zgodb. V eni njej najljubši izveste, kako in zakaj so na snežniškem posestvu kuhali snežniško slivovko. In zna povedati, kdo še vedno hrani zanimivo steklenico, v kateri so jo podarjali svojim zaposlenim za božič.

Glede na to, da smo Slovenci znani po svoji zavisti in nevoščljivosti, tudi Janja v domačem okolju štrli iz povprečja. »Kar je včasih dobro, a tudi težavno.« Kot primer dobre prakse so projekt Grofica Greta prepoznali na RRA Zeleni Kras, saj je bil izbran na javnem pozivu v okviru Interreg projekta CCI4TOURISM, katerega namen je izbrati in podpreti kulturne in ustvarjalne ideje s potencialom za trajnostni turizem v primorsko-notranjski regiji.

Janja priznava, da je imela drzne načrte. »Potem je udarila korona in me prizemljila.« Za zdaj s turističnim vodenjem ogledov in delavnic ne zasluži dovolj. »Težko je. A hkrati lepo,« poudarja Kozarka, grofica Greta, ki jo boste srečali nekje v okolici snežniškega gradu, s cajno cvetlic pod roko.