Z grofico v izgnanstvo

Na svojem domu v Melincih jesen življenja preživlja 100-letna Katarina Ropoša, druga najstarejša prebivalka občine Beltinci. Rodila se je 7. novembra 1921 v kmečki družini s šestimi otroki. Oče Ivan in mama Marija sta bila zaposlena pri beltinski grofici Mariji Zicyi, on je bil kočijaž, ona je delala na posestvu.

S svojci v cerkvi sv. Ladislava Fotografiji: Jože Žerdin

Katarini v življenju ni bilo posuto z rožicami, sploh med drugo svetovno vojno. Ker so beltinsko grofico pregnali, njeni delavci pa so bili nezaželeni, sta morala Ivan in Marija s Katarino zapustiti domačo zemljo, za nekaj časa so se preselili v Dužine blizu Vršca v Banatu. Po vrnitvi je Katarina v Melincih spoznala Franca, poročila sta se leta 1946. Povila je sedem otrok, Marijo, Franca, Mirka, ki je že pokojni, Jožefa, Cecilijo, Cvetko in Štefana. Mož Franc je šel s trebuhom za kruhom, najprej v Savinjsko dolino, kjer je postavljal drogove za hmelj, potem v Avstrijo. Katarina je ostala doma z majhnimi otroki, ki so ji pomagali pri obdelovanju zemlje s kravjo vprego. Pred dnevi, ob rojstnem dnevu, se je spominjala, kako so s kosami in srpi želi pšenico ter kako je za preživetje družine delala pri kmetih v Prlekiji. Tisti čas je veliko hodila peš, pozneje pa že s kolesom k maši, po opravkih in na polje.

Na osebni jubilej je bila v župnijski cerkvi sv. Ladislava v Beltincih pri sveti maši, ki jo je daroval župnik Boris Kučko. V pridigi je orisal njeno življenje in ji v spomin podaril sliko beltinske cerkve in cvet, Cvetka Serec pa je o njej prebrala pesem, ki jo je napisal Miroslav Lebar iz Melincev. Slavje je bilo v družinskem krogu. Ob njej so se zbrali njeni otroci in kar 14 vnukov in 15 pravnukov, ki jih je Katarina z velikim veseljem varovala, ko so še bili majhni. Slavljenka se kljub letom dobro počuti, le noge ji pešajo. Njen recept za dolgo življenje sta skromna domača hrana in umirjeno življenje brez stresa.