Z lesenim spominkom je obdaril tudi Kučana in Mesića

»Ko vidim kos lesa, že vem, kaj bi lahko naredil iz njega,« pravi Ivan Požar iz Slogonskega pri Kapelah, ko v svoji delavnici v kleti hiše razkazuje del umetnin. Ja, le delček svojih izdelkov ima, številne stvaritve je ljubiteljski mojster iz Posavja za spomin shranil vsaj na fotografijah, sicer pa je mogoče lesene izdelke izpod njegovih rok najti po vsej državi pa tudi zunaj naših meja, kot darila so romala celo čez lužo in k državnikom, k Milanu Kučanu in Lojzetu Peterletu, na primer, pa k Stipetu Mesiću v sosednjo Hrvaško.

»Še čisto majhen sem bil, ko sem v zimskih večerih opazoval starega očeta pri pletenju košar. Takrat sem večkrat vzel žico in jo vtaknil v star razbeljen štedilnik, da se je segrela, potem pa z njo delal figure v staro mizo v kuhinji. Joj, kako je bila stara mama jezna,« se prešerno nasmeji zgovorni upokojenec, ki je ob spretnih dedkovih rokah tudi sam hitro osvojil rokodelske veščine; že kot mladenič je izdeloval brezove metle, grablje, pletel koše in košare pa seveda delal žlice in kuhalnice.

»Ko sem v mladosti razmišljal, za kateri poklic bi se odločil, sem staršem jasno povedal, da želim postati vrtnar, pa sta mi odvrnila, zakaj bi bil vendar vrtnar. Po vojski sem se tako zaposlil v Kovinarski, in ko sem opazoval Slovinove tovornjake, sem si rekel, da bi bilo to delo zame. Rekli so mi, da moram najprej en mesec delati v vinski kleti, no, potem pa sem v kleti kar ostal,« se je Ivan spominjal začetkov v Vinu Brežice, kjer je bil kletar 25 let, potem pa eno desetletje še vratar. A delo je pustilo posledice na njegovih pljučih, zato se že 18 let zdravi na Golniku, čeprav ni nikoli ne pil ne kadil, a očitno so plesni, žveplo in razkužila pustili pečat na dihalih. »Dr. Katarina Osolnik res vzorno skrbi zame,« zadovoljno pove. A hujša kot težave s prepono v pljučih je njegova odprta rana na nogi, ki mu tegobe povzroča že 40 let!
 

95 šivov

Ko takole razmišlja o za dlan veliki rani na gležnju, se spomni na prometno nesrečo, ki jo je doživel pri 21. Takrat mu je počilo vretence, zaradi česar mu je drevenela noga, osem let pozneje pa se mu je na nogi iz celo medicini neznanega vzroka odprla rana. »Najprej je bila ranica, za dva fižola velika. Že se je zacelila, pa spet odprla. Takrat sem začel obiskovati zdravnika. Kar 24 let sem hodil k dr. Zoranu Arnežu, 25 operacij je naredil na moji nogi, najdaljša je trajala kar osem ur in pol, to je bilo takrat, ko so mi kožo z roke prenesli na nogo, 95 šivov sem dobil. Dvakrat so mi hoteli celo nogo odrezati,« Ivan opisuje kalvarijo.
Ampak Ivan se ne da, prav tako je v bolniški pristal le takrat, ko je bilo res najbolj nujno zaradi operacij, bolečini pa je kljuboval prav z ustvarjanjem. »Odkar se je noga odprla, sem se spet posvetil lesu. Ko so bile ponoči bolečine tako hude, da ni bilo za živeti, kaj šele da bi spal, sem začel rezljati in žgati,« je nadaljeval in pripomnil, da zdaj bolečina ni več tako huda kot nekdaj. Ali pa se je z njo enostavno naučil živeti.



A se zavoljo rane ni vdal, prav nasprotno. Ob našem obisku je z ženo Vesno razkazoval okolico. »To so pa moje rože. Če že vrtnar nisem mogel postati, imam pa svoj vrt. Pa živali tudi imamo, krave, kobile, prašiče, kokoši in race. Lisica pa kar sama pride, in to podnevi,« se prešerno nasmeji in pripomni, da mora še fižol posaditi na njivo.
 

Ure, pipe, table, krožniki ….

»Gotovo sem izdelal nekaj tisoč ur, in sicer z različnimi motivi, od lovskih, ribiških, vinogradniških, konjerejskih, za vse mogoče priložnosti torej. Pa ničkoliko krožnikov, solnic, vinogradniških pip, izrezljal sem na tisoče tabel, svečnikov, spominkov za različne prireditve,« našteva sogovornik in pripomni, da uporabi največ brezovega lesa pa javorja, češnje, slive, bukve, sicer pa je vsak les za nekaj dober. To vedo tudi njegovi prijatelji, ki ga pogosto zalagajo z njim, da lahko ustvarja, pri tem pa mu ogromno pomeni podpora družine, žene Vesne, hčerke Vesne z možem Silvom, pa tudi vnuka Enej in Melany mu rada delata družbo v delavnici. Sicer pa svoje znanje in spretnosti rad deli z vsemi, ki jih ta obrt zanima, tako na sejmih kot v bližnji osnovni šoli v Kapelah, kjer šolarji z zanimanjem opazujejo mojstra pri delu.

V delavnici, kjer ima osrednje mesto 40 let stara stružnica, ki je, kot pravi, zbrusila ničkoliko kubikov lesa, ima Ivan skrbno spravljene skice za vse priložnosti. »Prej je zame Branko Bogovič risal skice, a je žal umrl,« pove in doda, da so vsa posvetila in verzi, vžgani v les, njegovo delo, kar govori o posebni pozornosti do tistega, ki prejme njegov izdelek. Z verzi je presenetil tudi nas na uredništvu Slovenskih novic in poskrbel za največjo čestitko ob naši 30-letnici. Hvala, mojster Ivan!