Z motorko najraje ustvarja roke

Danes 75-letni upokojeni elektrotehnik Janez Grauf iz Mežice je kot električar vse življenje delal pri rudniku. »Moje roke so delavske, rudarsko robate,« pravi malce hudomušno, malce pa tudi zares. Izhaja iz delavske družine, kjer je bil oče Jožef mizar. »Nekaj žilice za ustvarjanje in oblikovanje je zagotovo tudi pustil v meni, čeprav se pozneje nisem odločil za njegov poklic.«

Šel je svojo pot, ki ga je zanesla v Prekmurje. »Hm, Korošec z gozdnatih hribov in iz rudarskega okolja v Prekmurje,« se včasih sprašuje. No, razlog je bil dovolj velik, saj je od tam doma žena Milena. In je naneslo, da se jima je leta 1981 rodil sin in so bili na obisku pri tašči in tastu Francu Bencaku v Murski Soboti, prav tako mizarju in slikarju.


»Pa mi je pokazal kos lipe, ki mu jo je prinesel prijatelj. Pokazal mi je dleta in drugo kiparsko orodje in mi namignil, ali bi poskusil. Pa sem poprijel in izklesal obraz.« Pravijo, ko te kladivo, dleto, žaga enkrat osvojijo, te ne spustijo več. V bogati 40-letni karieri še sam ne ve, koliko kipov in skulptur je izklesal.

Pet samostojnih razstav

»Ustvarjam kipe od pol metra do največjega, ki meri v višino kar štiri metre in pol.« Za tiste iz lesa pravi, da so vsi uporabni. »A dobro je vedeti, kje bo skulptura stala. Za formo vivo, se pravi kipe, ki jih običajno razstavimo zunaj, praviloma uporabim hrast ali jesen, ki dolgo držita. Letos, denimo, sem večino časa prebil v delavnici s hruško, ki jo je posekal prijatelj na svoji kmetiji in mi jo podaril.« Umetnik Grauf je znan po Mežiški dolini in daleč naokoli, zato ga ljudje tudi sami kličejo, če v gozdu naletijo na kakšno zanimivo drevo posebne, edinstvene oblike.

A vrnimo se še malo v preteklost ustvarjanja Janeza Graufa.

Začel je tradicionalno kiparsko in lesorezarsko, s kladivom in dletom ter nožiči in rezili vseh vrst. Potem pa je srečal akademsko kiparko Dragico Čadež, ki v okviru Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) že leta prireja kiparske delavnice. In glej ga, zlomka: »Prav ona me je navdušila, naj les oblikujem z motorno žago, ki je v zadnjem času postala povsem enakovredna metoda kiparjenja. In je šel Grauf, prijel za motorno žago in v nekaj letih do skrajnosti izpilil veščino.

»Danes skoraj vse izdelujem z motorno žago, tako male kot velike kipe. Na koncu jih le zbrusim s steklopapirjem, a tako, da ostanejo sledi žage vidne.« Do danes je imel pet samostojnih razstav po Sloveniji. Sodelovanja na skupinskih niti ne šteje več.

V čast si šteje, da je lahko sodeloval z akademskim slikarjem Zoranom Ogrincem pri ustvarjanju Tisnikarjevega krokarja.
Rad pokaže svoje izdelke zlasti otrokom, ko v lokalnem vrtcu sodeluje pri delavnicah oblikovanja gline, lepljenk.


Medtem ko poleti najraje ustvarja pod milim nebom, na kakšni trati pred hišo, travniku, dvorišču ali v parku, se pozimi zadržuje v svoji mali delavnici, kjer nima prostora, da bi vihtel žago, zato z dleti, kladivcem in noži rezlja raznolike motive. Eden najlepših je krauperška kašta na prežihovini v Kotljah.

Pa vendarle na koncu povejmo, da so v vseh teh letih ustvarjanja Janeza Graufa najbolj prevzele roke. »Naše, človeške roke na tisoč načinov, ki pomenijo mehkobo, toplino, nežnost pa tudi grobost in nevarnost. Brez njih ne bi bilo ničesar na tem svetu.«