ROMANJE
Z nadškofom Uranom po stopinjah svetega Alojzija
Pomladansko romanje v pričakovanju velike noči. Obiskali turistično manj znane, a zanimive kraje.
Odpri galerijo
Ponosni ob svojem zavetniku Alojziju
LJUBLJANA – Karavana petih avtobusov je v organizaciji potovalne agencije Quo Vadis iz Ljubljane popeljala potnike z vseh koncev Slovenije na tradicionalno pomladansko romanje. Tudi tokratno, že 26. zapored, je potekalo z duhovnim vodstvom upokojenega ljubljanskega nadškofa Alojza Urana. Ob druženju z njim in med seboj romarji tkejo duhovne vezi, ki jih v postnem času v pričakovanju velikonočnega praznovanja mehkobno vežejo v skupno dušo. Letos so jo soustvarjali tudi z duhovniki dr. Bogdanom Dolencem s teološke fakultete, Alojzom Grebencem iz Dola pri Ljubljani, Milanom Kšelo iz Brežic, vizitatorjem slovenskih lazaristov Francem Ratajem, patrom Francijem Seničarjem iz Kamnika in Ambrožem Kodeljo iz Doberdoba, kot tudi z vodnicama Marijo Hernja Masten in Alenko Pavlica ter vodniki Davidom Ahačičem, Klemenom Koširjem in Simonom Purgerjem. Bogoslužja je pospremila organistka Marija Ana Lovšin iz ljubljanske Štepanje vasi, pevski delež je prispeval še njen brat Andrej Oberstar. Za brezhiben celoten potek sta poskrbela direktorica agencije Barbara Babnik in vodja prodaje Marko Buček.
Obiskali smo italijanske kraje z obeh bregov reke Pad, ki jih, kot je povedal vodnik Klemen, »turisti nič kaj dosti ne oblegajo, so pa močno zanimivi«, in kjer so benediktinski menihi vzpostavili pomembna versko-kulturna žarišča.
Prva postaja je bilo lombardijsko mesto Castiglione delle Stiviere, južno od Gardskega jezera, rojstni kraj svetega Alojzija Gonzage pa tudi mednarodnega Rdečega križa.
Leta 1568 v plemiški družini rojeni svetnik bi se po očetovi volji moral kot bodoči mejni grof izuriti v vojaških spretnostih, čemur pa se je uprl. Sedemnajstleten je stopil v jezuitski noviciat v Rimu. Pet let pozneje, ko se je v južni Italiji razdivjala kuga in so se ljudje v strahu pred okužbo odvračali od obolelih, jih je Alojzij – danes bi rekli kot prostovoljec – šel streč. Zavedal se je, da se tako sam izpostavlja usodni okužbi. Res se je okužil in se v noči na 21. junij 1591, kot je sam napovedal, »odpravil na pot v nebesa«. Smrtni dan je postal svetnikov god. Pozneje je bil Alojzij s prav tako mladim poljskim jezuitom Stanislavom Kostko (po njem je poimenovan dom v Šentvidu nad Ljubljano) razglašen za svetnika. Oba sta zavetnika mladine, še posebno študentov.
Alojzijevo ime je (bilo) med Slovenci zelo priljubljeno, pred desetletjem ga je nosilo 29.000 moških in 13.000 žensk. Kljub temu slovenskega romanja v Castiglione ni. Celo Uran, ki je obiskal že tako rekoč vsa pomembnejša italijanska verska središča, je bil zdaj v Castiglionu prvič. Se je pa s še drugimi našimi Lojzeti in Lojzkami enako ponosno za fotografiranje postavil k svetnikovi podobi v njegovi baziliki.
Ogledali smo si tudi cerkvico na klancu, kjer je sveti Alojzij ob neki priložnosti pridigal. Majhna je, tako da se je množica zagozdila na njenem preozkem vhodu. Praktično naravnani Uran se je brž sklonil, da sprosti zatič druge polovice vrat. Čeprav so mu dvomljivci, ti se vedno najdejo, prigovarjali, da mu ne bo uspelo, se jim Uran ni uklonil. Zlahka mu je uspelo. S svojim zgledom je skromno potrdil ljudsko modrost, da se marsikaj da, če se le hoče.
Po krvavi bitki 24. junija 1859, med katero je združena vojska Sardinskega kraljestva in francoskega cesarja Napoleona III. premagala Avstrijce pod neposrednim poveljstvom mladega Franca Jožefa I., je na poljih bližnjega Solferina poleg 6000 mrtvih obležalo še na desettisoče ranjencev. Prepuščeni sami sebi so ganili 31-letnega Švicarja Henryja Dunanta, ki je po naključju prav tedaj počitnikoval v Castiglionu, da je zanje s pomočjo domačinov organiziral zdravstveno pomoč. Avstrijce, Francoze in Italijane so obravnavali vse enako. Za najhujše ranjence je domači župnik dal na voljo stolnico, poln jih je bil kmalu trg pred njo. Nesebično so pomagale zlasti številne domačinke. Dunantu se je porodila zamisel o Rdečem križu, pet let pozneje so podpisali Konvencijo o pomoči ranjenim na bojišču, predhodnici poznejše Ženevske konvencije.
Danes, ko vojaški spopadi množično sejejo smrt med civilisti, je skoraj nedoumljivo, da je v solferinski bitki umrl – en sam civilist. Ob podatku se velja zamisliti.
Iz Lombardije smo se podali v sosednjo Emilijo - Romanjo, prenočili smo v zdraviliškem kraju Salsomaggiore Terme. Zjutraj pa naprej v Nonandolo pri Modeni. Med vožnjo so nas ob duhovnih bogatile izobraževalne vsebine. Na primer o stoletnih prestižnih bojih med cesarskimi gvelfi in papeškimi gibelini. V obiskanih krajih je še posebno s posredovalno spretnostjo med stranema zaslovela Matilda iz Canosse, poznana tudi kot Matilda Toskanska.
Pa tudi kaka šaljiva resnica je padla vmes, kot na primer tale iz ust profesorja Dolenca: »Pravijo, da je Bog ustvaril čas, hudič pa uro!«
V Nonantoli je s prižnice romanske cerkve s popolno akustiko brez odmeva, v kateri je pokopanih sedem svetnikov, Uran kot slavilec petja v značilni maniri oznanil, da »odpeta molitev šteje dvojno«.
Po obisku muzeja v opuščenem samostanu smo se na osrednjem Trgu padlih partizanov (!) ustavili ob spominski plošči, posvečeni reševalni etapi judovskih otrok v tamkajšnji vili Emma. Bila je ena od postaj na poti, tja pa so prispeli iz Lesnega Brda pri Vrhniki. Reševal jih je tudi Slovenec Uroš Žun. Kot je povedal Avgust Mencinger, z ženo redni udeleženec pomladanskih romanj, so Žunu v domači Radovljici postavili spominsko znamenje.
Petju litanij v modenski stolnici, prav tisti, kjer so potekale pogrebne slovesnosti za svetovno znanim opernim pevcem Lucianom Pavarottijem, je sledilo obvezno petje Zdravljice ob razgrnjeni zastavi s fotografiranjem.
Med vožnjo k enemu izmed najveličastnejših italijanskih trgov San Benedetto Po smo vzdihovali ob pogledih na opuščene in razpadajoče nekdaj bogate kmečke hiše. Opustele so zaradi industrijskega razvoja, ki je ljudi pognal za drugačnimi zaslužkom. Svoje so prispevali še občasni potresi. Bolje jo je po zadnjem potresu odnesel nekdaj mogočni benediktinski samostan, ki je dal ime kraju. V svoji zlati dobi med 15. in 17. stoletjem je v njem bivalo do tristo menihov. Teh ni več, samostanska bazilika služi župnijskim potrebam, v delu stavbe pa so zgledno uredili izjemne etnografske in druge zbirke.
Vsi naši Lojzeti in Lojzke
Petje slovenskih romarjev v stolnici, ki je rojstni kraj Rdečega križa.
Prva postaja je bilo lombardijsko mesto Castiglione delle Stiviere, južno od Gardskega jezera, rojstni kraj svetega Alojzija Gonzage pa tudi mednarodnega Rdečega križa.
Leta 1568 v plemiški družini rojeni svetnik bi se po očetovi volji moral kot bodoči mejni grof izuriti v vojaških spretnostih, čemur pa se je uprl. Sedemnajstleten je stopil v jezuitski noviciat v Rimu. Pet let pozneje, ko se je v južni Italiji razdivjala kuga in so se ljudje v strahu pred okužbo odvračali od obolelih, jih je Alojzij – danes bi rekli kot prostovoljec – šel streč. Zavedal se je, da se tako sam izpostavlja usodni okužbi. Res se je okužil in se v noči na 21. junij 1591, kot je sam napovedal, »odpravil na pot v nebesa«. Smrtni dan je postal svetnikov god. Pozneje je bil Alojzij s prav tako mladim poljskim jezuitom Stanislavom Kostko (po njem je poimenovan dom v Šentvidu nad Ljubljano) razglašen za svetnika. Oba sta zavetnika mladine, še posebno študentov.
S svojim zgledom je Uran skromno potrdil ljudsko modrost, da se marsikaj da, če se le hoče.
Alojzijevo ime je (bilo) med Slovenci zelo priljubljeno, pred desetletjem ga je nosilo 29.000 moških in 13.000 žensk. Kljub temu slovenskega romanja v Castiglione ni. Celo Uran, ki je obiskal že tako rekoč vsa pomembnejša italijanska verska središča, je bil zdaj v Castiglionu prvič. Se je pa s še drugimi našimi Lojzeti in Lojzkami enako ponosno za fotografiranje postavil k svetnikovi podobi v njegovi baziliki.
Ogledali smo si tudi cerkvico na klancu, kjer je sveti Alojzij ob neki priložnosti pridigal. Majhna je, tako da se je množica zagozdila na njenem preozkem vhodu. Praktično naravnani Uran se je brž sklonil, da sprosti zatič druge polovice vrat. Čeprav so mu dvomljivci, ti se vedno najdejo, prigovarjali, da mu ne bo uspelo, se jim Uran ni uklonil. Zlahka mu je uspelo. S svojim zgledom je skromno potrdil ljudsko modrost, da se marsikaj da, če se le hoče.
Rojstni kraj Rdečega križa
Dnevno mašo je nadškof daroval v stolnici (ta častni naziv ji pripada, četudi je le župnijska in ne kot običajno škofijska), kjer je bil Alojzij krščen, prvoobhajan in birman. V sluhu Alojzijevega dela za bolnike se je pozneje prav v tem božjem hramu odvil izjemen zgodovinski dogodek.Danes, ko vojaški spopadi množično žanjejo smrt med civilisti, je skoraj nedoumljivo, da je v solferinski bitki umrl – en sam civilist.
Po krvavi bitki 24. junija 1859, med katero je združena vojska Sardinskega kraljestva in francoskega cesarja Napoleona III. premagala Avstrijce pod neposrednim poveljstvom mladega Franca Jožefa I., je na poljih bližnjega Solferina poleg 6000 mrtvih obležalo še na desettisoče ranjencev. Prepuščeni sami sebi so ganili 31-letnega Švicarja Henryja Dunanta, ki je po naključju prav tedaj počitnikoval v Castiglionu, da je zanje s pomočjo domačinov organiziral zdravstveno pomoč. Avstrijce, Francoze in Italijane so obravnavali vse enako. Za najhujše ranjence je domači župnik dal na voljo stolnico, poln jih je bil kmalu trg pred njo. Nesebično so pomagale zlasti številne domačinke. Dunantu se je porodila zamisel o Rdečem križu, pet let pozneje so podpisali Konvencijo o pomoči ranjenim na bojišču, predhodnici poznejše Ženevske konvencije.
Danes, ko vojaški spopadi množično sejejo smrt med civilisti, je skoraj nedoumljivo, da je v solferinski bitki umrl – en sam civilist. Ob podatku se velja zamisliti.
Vez z Lesnim Brdom
Pomladni nadih samostanskega vrta v San Benedetto Po
Pa tudi kaka šaljiva resnica je padla vmes, kot na primer tale iz ust profesorja Dolenca: »Pravijo, da je Bog ustvaril čas, hudič pa uro!«
V Nonantoli je s prižnice romanske cerkve s popolno akustiko brez odmeva, v kateri je pokopanih sedem svetnikov, Uran kot slavilec petja v značilni maniri oznanil, da »odpeta molitev šteje dvojno«.
Po obisku muzeja v opuščenem samostanu smo se na osrednjem Trgu padlih partizanov (!) ustavili ob spominski plošči, posvečeni reševalni etapi judovskih otrok v tamkajšnji vili Emma. Bila je ena od postaj na poti, tja pa so prispeli iz Lesnega Brda pri Vrhniki. Reševal jih je tudi Slovenec Uroš Žun. Kot je povedal Avgust Mencinger, z ženo redni udeleženec pomladanskih romanj, so Žunu v domači Radovljici postavili spominsko znamenje.
Petju litanij v modenski stolnici, prav tisti, kjer so potekale pogrebne slovesnosti za svetovno znanim opernim pevcem Lucianom Pavarottijem, je sledilo obvezno petje Zdravljice ob razgrnjeni zastavi s fotografiranjem.
Med vožnjo k enemu izmed najveličastnejših italijanskih trgov San Benedetto Po smo vzdihovali ob pogledih na opuščene in razpadajoče nekdaj bogate kmečke hiše. Opustele so zaradi industrijskega razvoja, ki je ljudi pognal za drugačnimi zaslužkom. Svoje so prispevali še občasni potresi. Bolje jo je po zadnjem potresu odnesel nekdaj mogočni benediktinski samostan, ki je dal ime kraju. V svoji zlati dobi med 15. in 17. stoletjem je v njem bivalo do tristo menihov. Teh ni več, samostanska bazilika služi župnijskim potrebam, v delu stavbe pa so zgledno uredili izjemne etnografske in druge zbirke.
