Z najvišje gore na svetu je Andrej sestopal tudi po riti (FOTO)
Andrej Gradišnik, koroški poslovnež, alpinist in alpinistični inštruktor s Prevalj, je kot 19. in najstarejši Slovenec stopil na najvišjo goro sveta, Mount Everest. Vzpon si je podaril za 60. rojstni dan, ki ga bo praznoval oktobra.
Hitri tečaj za Everest
V velikanski množici ljudi, ki se je letos zbrala pod Everestom, je bilo po pripovedovanju Andreja Gradišnika od 80 do 90 odstotkov ljudi, ki niso imeli prav nobenega alpinističnega tehničnega znanja in so jim organizatorji v baznem taboru prirejali hitre tečaje uporabe derez in naprav za vzpenjanje in spuščanje ob vrveh. "Mnogi so sicer športno izjemno pripravljeni, a se jim vidi, da nimajo pojma, v kaj se podajajo. Veliko jih niti ne pride čez ogromen ledenik nad baznim taborom, kjer so čez globoke razpoke in pod seraki napeljane lestve in vrvi. Za nekatere je bilo že to preveč, saj so dobesedno otrpnili, in so raje opustili vzpon," je povedal.
Po prihodu na letališče Jožeta Pučnika, kjer so ga ponosni pričakali družina, prijatelji in člani njegovega Alpinističnega kluba Ravne, pa je odšel naravnost v Univerzitetni klinični center Ljubljana, kjer so ga zaradi snežne slepote in rahlih omrzlin zdravili v hiperbarični komori in z infuzijami. A so ga odpustili domov z zagotovilom, da ne bo trajnih posledic. Andrej ali Drejček, tako mu pravijo, nam je še med terapijami po telefonu povedal, kako si je uresničil sanje in se dotaknil neba.
Že od otroštva si je želel na vrh
Čeprav mu je to uspelo na komercialni odpravi agencije 7 Summits Trek, Gradišnik ne spada v kvoto norih rekordov in dogajanja na strehi sveta, ki jo poskušajo osvojiti tako imenovani Everest turisti, ki nimajo nič skupnega z alpinizmom. Andrej, ki je po izobrazbi metalurg in je bil še pred nekaj leti direktor največjega koroškega podjetja, jeklarne SIJ Metal Ravne, je eden najboljših koroških alpinistov. Za njim je že več kot 500 vzponov po najtežjih alpinističnih smereh po svetu, pred desetimi leti je za abrahama stal tudi na 8051 metrov visokem Broad Peaku.
Korošec tudi najmlajši
Na Koroškem so zelo ponosni na svojega himalajca in so že izračunali, da imajo najmlajšega in najstarejšega slovenskega alpinista, ki sta osvojila Everest. Leta 2000 je namreč vrh osvojil vrhunski alpinist Matej Flis, star je bil 22 let.
»Everest v alpinističnem smislu ni zelo zahteven podvig niti ni velik izziv. Gre bolj za štamfanje. A jaz sem si že od otroštva želel nanj, saj sem rojen v gorniški družini in me je želja po Everestu ves čas spremljala. Od vzpona sta me prej odvračala gneča in množični turizem, a potem sem se vendarle odločil, da to storim za 60. rojstni dan. Zelo dobro sem se pripravil na vzpon, z vsem srcem, dušo in telesom. Vseeno pa gre za zahtevno in dolgo vzpenjanje na izjemni višini, in na koncu moraš sam priti gor. Sem bil kar presenečen nad tem, kako me je vse skupaj utrudilo,« pripoveduje. Sprva je želel vrh osvojiti brez uporabe dodatnega kisika, vendar je na četrtem višinskem taboru T4 od višine 8000 metrov uporabljal masko.
V bazi so ga klicali močan mož
Zaradi njegove izkušenosti in energije se ga je med člani komercialne odprave prijelo ime strong man – močan mož, kar se je izkazalo tudi med vzponom. Hitro mu je šlo, pripoveduje, brez težav, le nekoliko živcev mu je požrlo devetdnevno čakanje v baznem taboru, da je sploh lahko začel aklimatizacijo oziroma tako imenovane rotacije. Za prvo in drugo rotacijo mu je bil dodeljen višinski šerpa, ki je bil mnogo prepočasen zanj in mu ni mogel slediti, zato so mu za vzpon dodelili drugega.
Vsi smo jokali zaradi člana naše skupine, ki se je smrtno ponesrečil pri vzponu.
»Šlo nama je kot namazano, nobenih težav nisva imela, razen z mojo kisikovo masko. Ker zaradi težav z njo nisem uporabljal sončnih očal, sem dobil snežno slepoto, nato pa še omrzline po prstih desne roke, ker sem moral večkrat sneti rokavice.«
V sredo, 17. maja, okoli desete ure sta bila med prvimi na vrhu Mount Everesta. »Bilo je lepo vreme, a zelo mrzlo, minus 35, in pihal je močan veter. Ni bilo kaj posebno romantično, zaradi mraza in težav s kisikom sem se hitro spravil z vrha. Imel sem velike načrte, kako bom kaj posnel s kamero, pa sem na koncu naredil le nekaj slik s telefonom. Šele v baznem taboru me je zajel tisti pravi občutek, da sem bil na vrhu. Pa še tam ni bilo velikega slavja, saj smo vsi jokali zaradi člana naše skupine, ki se je smrtno ponesrečil pri vzponu,« opisuje dramatične trenutke.
Smrt soplezalca Grega
Andreja Gradišnika je z vrhov poslovnega sveta na najvišje vrhove spravil njegov prijatelj in dolgoletni soplezalec Grega Lačen. »V srednji šoli sem se spoznal z alpinistično druščino in potem nekaj let zelo aktivno plezal. Zaradi vpetosti v posle in službene obveznosti je bilo potem plezanja nekoliko manj, predvsem v času, ko sem bil direktor jeklarne Metal Ravne. Potem sem začel plezati z Grego, ki je menil, da sem čisto preveč časa posvetil zahtevni službi, in me je nekako spravil iz tega. Nato se je med najinim vzponom smrtno ponesrečil in ob tej hudi izgubi sem začel razmišljati o Everestu,« nam je povedal Drejček.
Na Everestu je maja prava norišnica. Zaradi množice ljudi na gori nastajajo dolgi zastoji v tako imenovani coni smrti. Zato je tudi vsako leto več smrtnih žrtev. Povprašamo ga, kako je obleganje Everesta doživel on. »Nikjer ni bilo treba čakati in zmrzovati, tudi na vrhu nas je bilo le osem. Zame osebno je bila problem snežna slepota, tehnično pa je bilo vse zelo enostavno in sva z mojim šerpo prehitela kar precej ljudi. Pri sestopu sem, ko je bilo le mogoče, drsel po ta zadnji po snegu, da je šlo hitreje,« nam je zaupal v smehu.
19. Slovenec na vrhu Everesta!
Potem ko si je Andrej Gradišnik uresničil sanje, ne razmišlja več o osemtisočakih, ampak so njegov cilj lepe smeri v domačih in sosednjih gorstvih s prijatelji. Predvsem pa čuti kot poslanstvo odprtje velikega plezalnega centra na Prevaljah, ki sta ga skupaj zastavila s prijateljem in soplezalcem Gregorjem Lačnom, a se je slednji smrtno ponesrečil pri sestopu z Mlinarskega sedla v Kamniško-Savinjskih Alpah pred slabimi tremi leti.
