PIRANSKI DVIŽNI MOST
Z navidezno resničnostjo želijo obuditi most
V Piranu so leta 1894 podrli kamniti dvižni most, ki je bil edinstven na svetu, zdaj pa ga nameravajo s sodobno tehnologijo spet pričarati obiskovalcem.
Odpri galerijo
Most z druge strani iz leta 1887
Benečani so leta 1581 zgradili znameniti kamniti most Rialto. Pirančani, ki so sicer radi posnemali svoje oblastnike, pa so takrat že 21 let imeli svoj manjši kamniti dvižni most.
Ob zasutju mandrača so ga leta 1894 podrli, gradbeni inženir Gorazd Humar pa ga znova odkriva kot edinstvenega na svetu. Na podlagi analize le dveh ohranjenih fotografij s konca 19. stoletja in nekaj še starejših podob raziskuje njegove gradbene posebnosti in s sodelavci išče poti, da bi edinstveni most s pomočjo sodobne tehnologije kot turistično zanimivost celo postavili nazaj.
Zgodbe o piranskem kamnitem dvižnem mostu ne moremo začeti brez zgodbe o beneškem Rialtu, najstarejšem in največjem mostu za pešce čez kanal Grande in ene največjih turističnih znamenitosti mesta. Prvotno je bil lesen in je imel na sredi dvižni del, da so lahko pod njim plula plovila z jambori. Delno je zgorel leta 1310 in leta 1444, po popravilih pa se je leta 1524 dvakrat zrušil. V današnji podobi ga je leta 1591 zgradil beneški arhitekt ter inženir Antonio da Ponte.
Novogoriški inženir gradbeništva Gorazd Humar, ki je 40 let gradil mostove, je Pirančanom znova odkril njihov že zdavnaj pozabljeni most. Pokazal je dve fotografiji, narejeni tik pred podrtjem, in nekaj slik starih mojstrov, ki so ga upodobili. Zgodba o piranskem kamnitem dvižnem mostu je sicer tesno povezana s piranskim notranjim mandračem na območju današnjega Tartinijevega trga.
Že leta 1960 sta Breda Kovič in Miroslav Pahor v časopisu za slovensko krajevno zgodovino Kronika objavila, da je bil kamniti dvižni most zgrajen leta 1578 med dvema stolpoma obrambnega zidu. Pešcem je skrajšal pot, obenem pa omogočal vplutje bark v notranje pristanišče do maja 1894, ko so ga zaradi zasutja notranjega mandrača podrli. Ta je zaradi majhnega pretoka morja vse bolj zaudarjal, saj so ribiči vanj odvrgli vse odpadke po ulovu.
»Na prvi površen pogled je bil podoben beneškim mostovom čez kanale, a je imel dve ločeni enoti, med njima pa lesen dvižni del z mehanizmom za dvig in spust. Mojo pozornost je pritegnil predvsem zato, ker je to izjemno redek način gradnje. Zgrajen je bil iz istrskega kamna in je bil vseh 316 let piranski Rialto. Z njim se po velikosti seveda ne more kosati, po funkciji pa prav gotovo. Po njem so hodili skoraj vsi prebivalci Pirana, in to večkrat na dan,« pravi Humar in dodaja, da je bil edinstvena konstrukcija v svetovnem merilu, saj so graditelji izkazali izjemno domiselnost in nekonvencionalno uporabo kamna.
Pri proučevanju konstrukcije si je lahko pomagal le s slikami, saj ni našel načrtov ali zapisov o gradnji. Zdi se, da so ga gradili Pirančani sami, saj drugje takšnih mostov niso poznali.
Humar pravi, da so kamen v zgodovini gradnje mostov uporabljali izključno za konstrukcije z lokom, pri piranskem pa so kamni položeni horizontalno in drug na drugega tako, da so zgornji z obtežitvijo preprečevali, da bi se spodnji prevrnili.
Humar ocenjuje, da most nima primerjave nikjer na Sredozemlju in je dragoceni spomenik piranske zgodovine in pomorske dediščine Jadrana. In ker Pirančani radi obujajo svojo dediščino, se je postavilo vprašanje, ali bi bilo mogoče most oziroma njegovo repliko postaviti na novo, pa čeprav ne čez vodo.
Ob letošnjem prazniku kulture je predavanje inž. Humarja napolnilo konferenčno dvorano Info centra v skladišču soli Monfort, saj je že v vabilu pisalo, da vabijo na multimedijsko predstavitev mostu z obljubo, da bo piranski dvižni most znova zgrajen. S fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo iz Maribora sta prišla dr. Milan Kuhta in dr. Danijel Rebolj in predstavila virtualni model mostu. Izdelali so ga na podlagi edinih fotografij, ki sta dovolj kakovostni za analizo.
Kot sta povedala, bi lahko izdelali repliko ali pomanjšan model iz lahkega betona in ga postavili na njegovo mesto, kar gotovo ne bi bilo preprosto in poceni. Lahko bi ga prikazali tudi z lasersko projekcijo, kar je tudi drago. Kuhta je pojasnil, kaj so navidezna resničnost, razširjena resničnost in najsodobnejša mešana resničnosti, kjer se interaktivno povezujeta resničnost in digitalnost. Prav za piranski most sta pripravila prikaz mešane resničnosti, za katerega je Kufta povedal, da bi lahko obiskovalec, ki bi se tam sprehodil s svojim mobilnim telefonom, na aplikaciji ta most tudi videl v realnem okolju.
»V svetu je kar več digitalnih rekonstrukcij porušenih kulturnih objektov. Naš projekt je verjetno eden prvih, s katerim neobstoječi objekt kulturne dediščine postavljamo v realno okolje z uporabo mešane resničnosti,« je poudaril dr. Danijel Rebolj.
Dobro ohranjena fotografija mostu s piranske razglednice
Ob zasutju mandrača so ga leta 1894 podrli, gradbeni inženir Gorazd Humar pa ga znova odkriva kot edinstvenega na svetu. Na podlagi analize le dveh ohranjenih fotografij s konca 19. stoletja in nekaj še starejših podob raziskuje njegove gradbene posebnosti in s sodelavci išče poti, da bi edinstveni most s pomočjo sodobne tehnologije kot turistično zanimivost celo postavili nazaj.
Piranski Rialto
Zgodbe o piranskem kamnitem dvižnem mostu ne moremo začeti brez zgodbe o beneškem Rialtu, najstarejšem in največjem mostu za pešce čez kanal Grande in ene največjih turističnih znamenitosti mesta. Prvotno je bil lesen in je imel na sredi dvižni del, da so lahko pod njim plula plovila z jambori. Delno je zgorel leta 1310 in leta 1444, po popravilih pa se je leta 1524 dvakrat zrušil. V današnji podobi ga je leta 1591 zgradil beneški arhitekt ter inženir Antonio da Ponte.
Novogoriški inženir gradbeništva Gorazd Humar, ki je 40 let gradil mostove, je Pirančanom znova odkril njihov že zdavnaj pozabljeni most. Pokazal je dve fotografiji, narejeni tik pred podrtjem, in nekaj slik starih mojstrov, ki so ga upodobili. Zgodba o piranskem kamnitem dvižnem mostu je sicer tesno povezana s piranskim notranjim mandračem na območju današnjega Tartinijevega trga.
Posebno inovativen je bil dvižni mehanizem, ki kaže, da se iz mojstrstva prednikov lahko kaj naučimo.
Že leta 1960 sta Breda Kovič in Miroslav Pahor v časopisu za slovensko krajevno zgodovino Kronika objavila, da je bil kamniti dvižni most zgrajen leta 1578 med dvema stolpoma obrambnega zidu. Pešcem je skrajšal pot, obenem pa omogočal vplutje bark v notranje pristanišče do maja 1894, ko so ga zaradi zasutja notranjega mandrača podrli. Ta je zaradi majhnega pretoka morja vse bolj zaudarjal, saj so ribiči vanj odvrgli vse odpadke po ulovu.
Edinstvena dediščina Jadrana
»Na prvi površen pogled je bil podoben beneškim mostovom čez kanale, a je imel dve ločeni enoti, med njima pa lesen dvižni del z mehanizmom za dvig in spust. Mojo pozornost je pritegnil predvsem zato, ker je to izjemno redek način gradnje. Zgrajen je bil iz istrskega kamna in je bil vseh 316 let piranski Rialto. Z njim se po velikosti seveda ne more kosati, po funkciji pa prav gotovo. Po njem so hodili skoraj vsi prebivalci Pirana, in to večkrat na dan,« pravi Humar in dodaja, da je bil edinstvena konstrukcija v svetovnem merilu, saj so graditelji izkazali izjemno domiselnost in nekonvencionalno uporabo kamna.
V mešani resničnosti se interaktivno povezujeta resničnost in digitalnost.
Pri proučevanju konstrukcije si je lahko pomagal le s slikami, saj ni našel načrtov ali zapisov o gradnji. Zdi se, da so ga gradili Pirančani sami, saj drugje takšnih mostov niso poznali.
Humar pravi, da so kamen v zgodovini gradnje mostov uporabljali izključno za konstrukcije z lokom, pri piranskem pa so kamni položeni horizontalno in drug na drugega tako, da so zgornji z obtežitvijo preprečevali, da bi se spodnji prevrnili.
Ing. Gorazd Humar FOTO: JANEZ MUŽIČ
Humar ocenjuje, da most nima primerjave nikjer na Sredozemlju in je dragoceni spomenik piranske zgodovine in pomorske dediščine Jadrana. In ker Pirančani radi obujajo svojo dediščino, se je postavilo vprašanje, ali bi bilo mogoče most oziroma njegovo repliko postaviti na novo, pa čeprav ne čez vodo.
Digitalna rekonstrukcija
Ob letošnjem prazniku kulture je predavanje inž. Humarja napolnilo konferenčno dvorano Info centra v skladišču soli Monfort, saj je že v vabilu pisalo, da vabijo na multimedijsko predstavitev mostu z obljubo, da bo piranski dvižni most znova zgrajen. S fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo iz Maribora sta prišla dr. Milan Kuhta in dr. Danijel Rebolj in predstavila virtualni model mostu. Izdelali so ga na podlagi edinih fotografij, ki sta dovolj kakovostni za analizo.
1578.
leta je bil v Piranu zgrajen kamniti dvižni most med stolpoma obrambnega zidu.
leta je bil v Piranu zgrajen kamniti dvižni most med stolpoma obrambnega zidu.
Kot sta povedala, bi lahko izdelali repliko ali pomanjšan model iz lahkega betona in ga postavili na njegovo mesto, kar gotovo ne bi bilo preprosto in poceni. Lahko bi ga prikazali tudi z lasersko projekcijo, kar je tudi drago. Kuhta je pojasnil, kaj so navidezna resničnost, razširjena resničnost in najsodobnejša mešana resničnosti, kjer se interaktivno povezujeta resničnost in digitalnost. Prav za piranski most sta pripravila prikaz mešane resničnosti, za katerega je Kufta povedal, da bi lahko obiskovalec, ki bi se tam sprehodil s svojim mobilnim telefonom, na aplikaciji ta most tudi videl v realnem okolju.
Gradbeno dovoljenje dožaMost je oživel tudi z branjem dukala iz leta 1578, ki ga hrani piranska enota Pokrajinskega arhiva Koper. Z njim beneški dož piranskega podestaja Andreia Veneria obvešča, da beneška oblast odreja gradnjo mostu, ter zanj določa številne gradbene zahteve. Gre za staro gradbeno dovoljenje, ki je edinstven dokument. Iz latinščine oziroma takratne italijanščine ga je prevedel dr. Flavio Bonin, prebral pa igralec Andrej Jelačin. Direktor muzeja Franco Juri je povedal, da si želijo po mestu s tablami označiti pomembnejšo dediščino in da bo ena gotovo namenjena tudi vse slavnejšemu piranskemu mostu.
»V svetu je kar več digitalnih rekonstrukcij porušenih kulturnih objektov. Naš projekt je verjetno eden prvih, s katerim neobstoječi objekt kulturne dediščine postavljamo v realno okolje z uporabo mešane resničnosti,« je poudaril dr. Danijel Rebolj.
