Z novim srcem sprintal do kolajn

»Skorajda ne morem verjeti, da je za mano že 25 življenja z novim srcem. V tem času koronavirusa, ko sem videl, s kakšnimi napori se borijo zdravniki in medicinsko osebje za življenje obolelih, se s hvaležnostjo spominjam vseh tistih, ki so mi dali novo življenje. To znam ceniti in se čuvam, kolikor se da. Lahko rečem, da sem zdrav, še vedno v dobri kondiciji. Že 14 dni pred uradnimi ukrepi omejevanja gibanja sva se z ženo samoizolirala in ostala doma, saj sem se zavedal, da se s tem ni za igrati. V trgovino so hodili najini otroci, vnuki, dolgčas pa nama ni bilo, saj je dela okrog hiše in na vrtu vedno dovolj,« z nasmehom pove 68-letni Franc Poznič o izrednih razmerah, ki so se zanj nekako začele že pred pol stoletja.

Iz onemoglega človeka, starčka pri 43 letih, ko je bil na robu življenjskih moči, je po operaciji vstal nov človek, poln življenja, radosti in optimizma. Kot bi se zgodil čudež, a Franc dobro ve, da je ta čudež delo zdravnikov, ki so njegovo bolno srce zamenjali z zdravim. Novo srce ga je spremenilo v vseh pogledih, postal je velik borec za pomoč in oporo ljudem, ki čakajo na takšne ali podobne operacije, ter promotor za širjenje mreže darovalcev organov.
Težave s srcem je prvič začutil že v najboljših letih, kmalu potem, ko si je ustvaril dom in družino. Začelo se je z neenakomernim bitjem srca in zmanjšano telesno zmogljivostjo. Vsemu temu v začetku ni posvečal prevelike pozornosti.
»Težave so se stopnjevale, obiski bolnišnic so postajali vse pogostejši. V meni so se začeli prebujati neprijetni občutki, strah, negotovost … kar je začelo najedati tudi mojo psihično stabilnost. Vsi moji življenjski cilji in načrti so se začeli rušiti. Moja prihodnost je postajala vse bolj negotova in se nejasno izgubljala v nekakšni megli. Težko je bilo, z mano pa je trpela vsa moja družina, žena Iva in sinova Klemen in Matic. Žena je morala podpreti še četrti vogal pri hiši, otroka pa sta ji zelo pomagala in bila tudi precej prikrajšana za brezskrbno otroštvo. Sedaj sem srečen in vesel, da sta znala iz tega potegniti tudi veliko dobrega. Odraščala sta veliko hitreje, kot bi sicer, in danes je starejši sin Klemen dr. medicine, mlajši Matic pa dipl. strojni inženir,« z vidnim zadovoljstvom na licu doda Franc, ki je po desetih letih zdravljenja in še kar znosnega življenja prebolel dve virusni pljučnici zapored, ki sta mu najverjetneje pustili usodne posledice na že tako obolelem srcu. S tem pa se je šele začela bitka za življenje.

Umreti ali živeti

»Na kliniki v Trnovem sem postal skoraj doma. Moja zdravnica dr. Irena Keber, ki me je zdravila že prej, je storila vse za moje srce, a to je kljub intenzivnemu zdravljenju še naprej počasi, a vztrajno pešalo, z njim pa tudi moje moči. Dr. Kebrova, ki sem ji takrat edini zaupal, mi je spontano, vendar realno predstavila moje zdravstveno stanje in možnosti za življenje. V enem od pogovorov mi je omenila možnost presaditve srca, česar pa pri nas v Sloveniji takrat še niso izvajali. Edina možnost so bile tuje klinike, vendar mi je zdravnica omenila, da imamo tudi pri nas strokovnjake, ki se pripravljajo na tovrstne posege. Skupaj sva se odločila in predstavila me je zdravniku dr. Darku Zormanu, ki se je ukvarjal s pripravo bolnikov kandidatov za transplantacijo srca. Pri njem sem bil prvič naročen 15. maja 1992. Po preiskavah je ugotovil, da sem primeren za takšen poseg. Pred mano je bilo poletje oz. čas za premislek in odločitev. Resnici na ljubo me je bilo strah, pa tudi počutje je bilo še kar znosno, tako da se za operacijo takrat še nisem odločil. Temu je botrovalo tudi dejstvo, da tega v Ljubljani še ne počno. Sem pa se zavedal, da dolgo ne bo šlo več tako in bo treba slej ko prej narediti tudi ta korak, če bo možnost, sicer bom dokončno omagal,« z rosnimi očmi pove Franc, saj spomin na tisti čas ni prijeten. Bolezen je napredovala. Zaradi popuščanja srca mu je začela zastajati tekočina v telesu, težko je dihal, vse več noči je prebedel sede, podnevi pa je izmučeno gledal, kako življenje teče mimo njega in se mu počasi izteka. Končno je zbral poguma in v začetku oktobra 1994 se je odločil za transplantacijo. Potem je bilo na vrsti čakanje na ustrezno srce.

Živ!

Po sedmih mesecih čakanja je nekega dne okrog poldneva dobil sporočilo, da mora takoj v bolnišnico v Ljubljano. Franci je vedel, da se lahko zgodi, da ga pokličejo na operacijo prav med prazniki, ko se zgodi največ nesreč, a je kljub temu doživel stres. »Prežel me je občutek strahu in misel, da gre sedaj zares. Čez 4 ure sem bil v bolnišnici, z mano pa žena in sinova. Spremljali so me skoraj do operacijske sobe. Hitro sem se poslovil. Moje besede so bile: Na svidenje jutri.«
V približno pol ure so ga pripravili na operacijo, vodil jo je dr. Tone Gabrijelčič. Začela se je okrog 19. ure in končala ob 23. uri. To je bil po pripovedovanju zdravniškega osebja tudi neke vrste časovni rekord za tovrstno operacijo. »Zbudil sem se ob pol štirih zjutraj v sobi za intenzivno nego. Slišal sem, čeprav oči še nisem odprl, da me nekdo budi. Moja prva misel je bila: Živ sem! Navdala me je takšna sreča kot morda še nikoli prej. Z mislimi sem bil pri svojih domačih in še isti dan popoldne so to radost, čeprav je bilo med nami steklo, doživljali z mano …«

Po operaciji je bil v bolnišnici štiri tedne, dva meseca po njej pa se je že sam odpravil z avtom v Šmarješke Toplice, kjer je štiri tedne okreval pod budnim očesom zdravnika in terapevta. Za novo leto sta z ženo znova lahko zaplesala in nazdravila novemu življenju.

Od operacije živi res novo življenje po zaslugi darovalca, ki ga ne pozna, saj zdravniška etika razkritja imena ne dopušča. Franc Poznič pa sluti in čuti, da je imel ta človek srce športnika, saj se je po operaciji tudi sam posvetil športu. Tek, igranje namiznega tenisa, smučanje, skoki v daljino in še kaj so ga znova popeljali v mlada leta pred boleznijo. O njegovi aktivnosti govorijo tudi medalje, ki jih je osvojil na mednarodnih tekmovanjih transplantirancev, zlasti uspešen je bil v teku na 100 metrov.
Franc svoje življenje deli na tri obdobja. »Prvi del je trajal do 40. leta, ko sem živel, kot je življenje hotelo. Potem sem živel dve leti tako, kot nisem hotel ne jaz ne kdo drug. Bilo je zelo hudo. Takrat so mi stali ob strani zdravniki in moja družina. Brez njih bi tisto obdobje težko preživel. Bil sem na koncu svojih moči in marsikdo je mislil, da mi ni več pomoči. Sedaj pa že 25 let traja moje tretje obdobje, ki sem ga živel drugače in tako, kot sem sam hotel. Seveda po pameti, saj sem se in se še zavedam, da je srce vendar dar, ki ga ne smeš zanemariti tudi zaradi spoštovanja in zahvale do neznanega darovalca,« sklene pripoved Franc Poznič, po stažu najstarejši Slovenec s presajenim srcem.