DRUŽENJE
Z ravnilom po riti jo je izbral za ženo
Generacija nekdanjih oneških šolarjev se je zbrala na šestem druženju. Spomini kar vreli iz udeležencev srečanja.
Odpri galerijo
Gasilska pred nekdanjo stavbo učenosti FOTOGRAFIJE: Milan Glavonjić
Onek je idilična vas, razpotegnjena na sončni vzpetini ob cesti, ki se s Kočevskega polja izpod Lovskega vrha dviguje proti Koprivniku. Ujeta med stoletna sadna debla je ena izmed številnih na Kočevskem, ki so po odhodu staroselcev, kočevskih Nemcev, spomladi leta 1941 ostale prazne. Po vojni so jo, kot skoraj vse podeželsko Kočevsko, poselili, kruh sta družinam prišlekov na mizo dajali predvsem govedoreja in kmetijska dejavnost, nekaj moških je denar služilo s težaškim delom v gozdu.
V vasi je v šestih hišah do začetka 70. let prejšnjega stoletja živelo več kot sto duš. In tudi številni otroci, ki so med letoma 1959 pa do 1966 obiskovali tamkajšnjo podružnično šolo. Na čebljanje kratkohlačnikov ne le v šolskih klopeh, na spomine, ki so zelo živi, na zgodbe oneške mularije, ki ni imela prostega časa, saj je bila po koncu pouka vprežena v opravljanje skoraj vseh hišnih del in še marsičesa, je beseda nanesla ob že šestem srečanju nekdanjih oneških šolarjev.
Nepozabne so bile tudi zimske radosti, ko je bilo Kočevsko dva ali tri mesece okovano v jekleni mraz, snega pa je bilo do višine polovice hiš. Otroci so s sanmi in večinoma ročno narejenimi smučmi najraje rinili na Lovski vrh in od zgoraj brezbrižno vijugali proti vasi, se spominja Toni Kolarič, ki je letos prevzel organizacijo srečanja.
Poletja so preživljali pravljično v igri, seveda so morali vedno biti pri roki staršem, da bi jim pomagali bodisi pri paši bodisi delu na poljih, v hiši. Pomenkovanje znancev se je nadaljevalo ob sprehodu mimo gostih stoletnih hrušk, jabolk in sliv, proti šolski stavbi, nad njo pa še do hiše Cilke Komat, čile 87-letnice, ki jih pozna še iz časa, ko so bili v plenicah. »Gledam jih, še včeraj so bili otroci, danes pa mnogi dedki in babice,« se je Cilki utrgala misel. Tudi Dragici Česnik, ki je pred šestimi leti zaorala ledino vsakoletnih srečanj, spomini niso zbledeli.
»Še danes vidim debla, ki so se šibila pod težo rdečih in rumenih sadežev. Pomoč pri nabiranju je bila pravzaprav naša igra, enako pri opravilih na njivi, iz studenca smo nesli vodo, fantje so nam nagajali, dekleta pa smo se znala postaviti v bran, češ, poglej, kako je tisti smotan.
No, sošolec mi ni in ni dal miru in me je včasih po ta zadnji s tistim dolgim lesenim ravnilom pritisnil. Zakaj me tepeš, sem ga vprašala. Pa mi je odgovoril: 'Zato, da me ne boš, ko boš moja žena, nikoli kregala,' je rekel,« se je Dragici smehljaje razvezal jezik. Dragica in Janko sta že 49 let v zakonskem stanu. Sicer je vsakdo izmed 22 šolarjev povedal svojo žlahtno zgodbo iz odraščajočih let, oneške družine so se večinoma preselile v Kočevje, v podružnični šoli pa so danes pritlični prostori prazni, v zgornjem delu pa je stanovanje. M
Toni Kolarič in Janko Česnik pravita, da je čas pustil sledi tudi v vasi njunega otroštva.
V vasi je v šestih hišah do začetka 70. let prejšnjega stoletja živelo več kot sto duš. In tudi številni otroci, ki so med letoma 1959 pa do 1966 obiskovali tamkajšnjo podružnično šolo. Na čebljanje kratkohlačnikov ne le v šolskih klopeh, na spomine, ki so zelo živi, na zgodbe oneške mularije, ki ni imela prostega časa, saj je bila po koncu pouka vprežena v opravljanje skoraj vseh hišnih del in še marsičesa, je beseda nanesla ob že šestem srečanju nekdanjih oneških šolarjev.
Spomini niso zbledeli
Nepozabne so bile tudi zimske radosti, ko je bilo Kočevsko dva ali tri mesece okovano v jekleni mraz, snega pa je bilo do višine polovice hiš. Otroci so s sanmi in večinoma ročno narejenimi smučmi najraje rinili na Lovski vrh in od zgoraj brezbrižno vijugali proti vasi, se spominja Toni Kolarič, ki je letos prevzel organizacijo srečanja.
Gledam jih, še včeraj so bili otroci, danes pa mnogi dedki in babice.
Poletja so preživljali pravljično v igri, seveda so morali vedno biti pri roki staršem, da bi jim pomagali bodisi pri paši bodisi delu na poljih, v hiši. Pomenkovanje znancev se je nadaljevalo ob sprehodu mimo gostih stoletnih hrušk, jabolk in sliv, proti šolski stavbi, nad njo pa še do hiše Cilke Komat, čile 87-letnice, ki jih pozna še iz časa, ko so bili v plenicah. »Gledam jih, še včeraj so bili otroci, danes pa mnogi dedki in babice,« se je Cilki utrgala misel. Tudi Dragici Česnik, ki je pred šestimi leti zaorala ledino vsakoletnih srečanj, spomini niso zbledeli.
»Še danes vidim debla, ki so se šibila pod težo rdečih in rumenih sadežev. Pomoč pri nabiranju je bila pravzaprav naša igra, enako pri opravilih na njivi, iz studenca smo nesli vodo, fantje so nam nagajali, dekleta pa smo se znala postaviti v bran, češ, poglej, kako je tisti smotan.
22
se jih je zbralo.
se jih je zbralo.
No, sošolec mi ni in ni dal miru in me je včasih po ta zadnji s tistim dolgim lesenim ravnilom pritisnil. Zakaj me tepeš, sem ga vprašala. Pa mi je odgovoril: 'Zato, da me ne boš, ko boš moja žena, nikoli kregala,' je rekel,« se je Dragici smehljaje razvezal jezik. Dragica in Janko sta že 49 let v zakonskem stanu. Sicer je vsakdo izmed 22 šolarjev povedal svojo žlahtno zgodbo iz odraščajočih let, oneške družine so se večinoma preselile v Kočevje, v podružnični šoli pa so danes pritlični prostori prazni, v zgornjem delu pa je stanovanje. M
