PIRAN
Z ribištvom se ukvarjajo le še zanesenjaki
Zimski izlov cipljev ne bo šel v pozabo, saj v pomorskem muzeju zvesto dopolnjujejo zbirko tudi s spomini na nekdanje ribiške zadruge.
Odpri galerijo
Z enega uspešnejših izlovov pred par leti FOTOGRAFIJE: JANEZ MUŽIČ
Nekoč so v tradicionalnem organiziranem zimskem izlovu cipljev nalovili vagone teh rib, zadnja desetletja pa jih je precej manj. No, 11 poklicnih ribičev, ki imajo to zimo dovoljenje za tak izlov in poleg cipljev lovijo belo ribo, je bilo kljub temu po jutranji vrnitvi s prvega celonočnega lova v tej zimi zadovoljnih. Na jato so prežali več dni in smejalo se jim je predvsem zato, ker se je poleg cipljev v mrežo ujelo veliko belih rib, ki pomenijo večji zaslužek.
Na ustju reke Dragonje, približno 600 metrov od rta Seče, so zajeli in na portoroški pomol pripeljali okoli 1800 kilogramov rib. Cipljev je bilo kakih 500 kg, ostalo pa brancini, orade, skakavke in še nekaj mešane ribe, kot so salpe, šuri in bobe. Ulov so stehtali in si ga na portoroškem pomolu enakomerno razdelili z obveznim zapisom v svoje ladijske dnevnike. Nato je ribe čakala pot po ribarnicah na Obali in na ribjo borzo v Trst.
Direktne prodaje na pomolu, ki so je bili še pred par leti ob takih izlovih navajeni Portorožani in Pirančani, ni bilo. Kot je povedal letošnji vodja tega organiziranega ribolova cipljev, koprski ribič Matjaž Radin, si želijo, da bi na katerem od ribiških pomolov ob takšnih ulovih lahko obudili prodajo sveže ribe. Sedanja zakonodaja je okoli tega zelo toga, zahteva cel kup birokracije, a se nadejajo, da bodo zaradi tradicije lahko na pomolu prodajali po naslednjem uspešnem izlovu. Do 30. aprila, ko jim poteče dovoljenje za ta ribolov, jih namreč pričakujejo še nekaj.
Kako je bilo z ribištvom nekoč, pripoveduje danes najstarejši piranski ribič, 91-letni Sergio Perentin: »Devetdesetčlanska ribiška zadruga je skrbela za prevzem in distribucijo ulovljenih rib, na primer cipljev. Ko je bil ulov bogat, je delila ribe med vse, tudi med starejše, ker niso imeli pokojnine, niso imeli ničesar. V enem samem ulovu smo nalovili za vagon in pol skuš, to je 15 ton … In kje naj bi prodali toliko rib? Na srečo je bila tovarna Delamaris.«
S posnetkom intervjuja s tem zadnjim pričevalcem tradicionalnega ribištva, s katerim je stoletja živel Piran, so v muzeju konec leta dopolnili zbirko tradicionalnega ribištva. Kustosinja dr. Nadja Terčon je poudarila tudi pomen ribje predelovalne industrije: »Ta povezuje Izolane, Koprčane in Pirančane. Lov na ciplje je bil značilen za ribiško zadrugo v Piranu, ribištvo pa za vsa tri mesta. Ulov plave ribe je bil konec 19. stoletja velik, in ko so začeli graditi ribiške tovarne, so ribiči lovili zanje. Omogočale so obstoj družinam, in kar je še bolj pomembno, zaposlovale so ženske, ki so bile do takrat na Obali bolj ob strani. Trdo so delale in pravijo, da so vsak dan v konzerve preložile po nekaj ton rib, a so si tako začele same služiti kruh.«
Ob dopolnjeni zbirki so predstavili prapor piranske ribiške zadruge. Nastal naj bi okoli leta 1925, skrbno pa naj bi ga izvezle tamkajšnje sestre benediktinke. V Piranu je do takrat že delovalo kar veliko takšnih zadrug, pravi raziskovalec pomorske dediščine Vinko Oblak. Ribiči ob jadranski obali so se namreč organizirali v bratovščine že od srednjega veka.
Od začetka 20. stoletja so nastajale zadruge, kar je bilo povezano z razvojem ribje predelovalne industrije. Piranska, ki je imela ta prapor, je nastala po prvi svetovni vojni. Še pred drugo svetovno vojno je združevala več kot 300 piranskih ribičev. Prva ustanovljena povojna zadruga jih je imela manj kot sto. Leta 1946 so jo namreč nadomestila nova ribiška družbena podjetja, po izselitvi večine italijanskih ribičev iz Istre jih je tudi v Piranu po letu 1954 ostalo le malo.
Unikaten ročni izdelek je bil simbol zadruge. V muzeju so ga hranili v vitrinah, nedavno pa so ga odnesli na Ptuj v restavratorski center za tekstil, kjer so strokovnjaki površinsko odstranili umazanijo, ga strokovno očistili in s tem tkanini vrnili nekdanji sijaj. Zdaj je v muzeju predstavljen tako, kot si zasluži, okoli njega pa so stare fotografije ribolova iz zbirke Sergia Perentina. Nekatere so spoštljivo stare in tako pomemben pričevalec pomena ribiške dejavnosti in zadruge za Piran. Ta je igrala pomembno ekonomsko, družbeno in kulturno vlogo. Dokumentarnost fotografij je ob predstavitvi restavriranega prapora in obujanja spominov s starih fotografij organiziranega izlova cipljev, na katerih je kot mlad ribič, poudaril tudi Perentin.
Ker je ribolov cvetel, je bila ribiška zadruga tudi kulturni motor mesta, nekakšno žarišče delovanja Pirančanov. Za zgodovinarje pa ni nič manj zanimivo niti Združenje piranskih pomorščakov, ki ga je prav tako konec leta v novem infocentru v nekdanjih skladiščih soli Monfort v sodelovanju s pomorskim muzejem predstavila Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran. Vinko Oblak je iz različnih virov izbrskal, da je imel piranski konzorcij za pomorske prevoze več uradnih nazivov. Amalia Petronio je poročala o statutu konzorcija ter notarjih, ki so to urejali. Tako je piranski notar Michele Depangher 25. decembra 1919 izdelal zapis, v katerem je izkazana namera za ustanovitev konzorcija, ki je bil registriran oziroma vpisan 9. januarja 1920.
Pred prvo svetovno vojno je bilo v Piranu večje število jadrnic in motornih jedrenjakov različnih nosilnosti. Ta flota je bila med večjimi na Jadranu. Vzdolž Jadrana so prevažali sol, živila, les, potnike, apno, pesek, vodo, kamenje, izdelke iz žgane gline in celo pijavke iz Albanije. V letu 1890 je imela piranska flota med drugimi plovili 25 jadrnic nosilnosti od 20 do 60 ton. Intenzivnost pomorskih prevozov je lastnike bark privedla k ustanovitvi združenja, ki bi skrbelo za urejanje zavarovanja rizikov. Tako so že leta 1911 ustanovili združenje, ki je skrbelo za zavarovanje manjših bark in delovalo do leta 1914.
Piranska flota je bila po koncu prve svetovne vojne zdesetkana, vendar so jo Pirančani v zelo kratkem času obnovili in celo povečali nosilnosti iz predvojnega obdobja. »V letih 1919/20 je sledila ustanovitev Piranskega pomorskega konzorcija, ki ga lahko imamo za predhodnika Piranskega konzorcija za pomorske prevoze,« navaja Oblak in dodaja, da je bil ta konzorcij strogo socialno in nepolitično združenje in da je postal ponos piranskih pomorščakov ter mesta.
Prav tako je imel svoj prapor, ki ga je po podatkih iz tega članka zasnoval piranski akvarelist profesor Piero Coelli na veliko noč leta 1925. Tedaj so prvič zapeli himno pomorščakov, saj je imel konzorcij svoj zbor. Prav zaradi konzorcija so začeli v portoroška skladišča soli v letu 1926 sol pretovarjati s preprostimi dvigali z uporabo jambora in sohe ter električnega vitla.
S tem se je zaključilo tradicionalno ročno pretovarjanje, ki je bilo težko in naporno fizično delo. Leta 1935 je konzorcij kupil med Pirančani še danes dobro znano motorno jadrnico, imenovano Rex, za prevoz tovora in potnikov na dnevni progi od Pirana do Trsta. Nekaj let pozneje je vojna pristanišče izpraznila, nekaj bark so zaplenili, nekaj so jih potopile mine ali uničile letalske bombe. Po koncu vojne so se časi spremenili in dejavnost konzorcija je do leta 1950 ugasnila.
Kot gost večera je marsikaj zanimivega povedal tudi nekdanji pomorščak Mario Bonifaccio, 90-letni Pirančan, ki danes živi v Margheri pri Benetkah. Takšna pričevanja so dragocena, saj nas seznanjajo o že pozabljenem vsakodnevnem življenju preprostih ljudi, ki so se nekoč na Jadranu ukvarjali s pomorskim prevozništvom.
Prapor konzorcija je v času eksodusa po razpoložljivih podatkih odnesel Giacomo Ruzzier - Piastra in ga hranil doma. Po letu 2000 ga je izročil ustanovi IRCI v Trstu, kjer je shranjen. Za stoto obletnico začetka konzorcija je bil na ogled v Piranu. Ob tej priložnosti so poskrbeli za natančno grafično rekonstrukcijo, saj bi prapor nujno potreboval restavratorsko-konzervatorski poseg.
Morebiti bi se lahko dogovorili in ga prenesli v hrambo Piranskemu pomorskemu muzeju. Čeprav v Izoli ni več tovarne in lov na ciplje počasi izgublja pomen ter imajo ribiči nemalo težav, je dalo ribištvo obalnim mestom v stoletjih poseben pečat. Upajmo, da ne bo ostal samo spomin nanj, ki ga zdaj ohranja naš edini pomorski muzej.
Poldrugi vagon skuš
Na ustju reke Dragonje, približno 600 metrov od rta Seče, so zajeli in na portoroški pomol pripeljali okoli 1800 kilogramov rib. Cipljev je bilo kakih 500 kg, ostalo pa brancini, orade, skakavke in še nekaj mešane ribe, kot so salpe, šuri in bobe. Ulov so stehtali in si ga na portoroškem pomolu enakomerno razdelili z obveznim zapisom v svoje ladijske dnevnike. Nato je ribe čakala pot po ribarnicah na Obali in na ribjo borzo v Trst.
Nekoč so mrežo s ciplji potegnili na obalo in vsaka roka je bila dobrodošla.
Direktne prodaje na pomolu, ki so je bili še pred par leti ob takih izlovih navajeni Portorožani in Pirančani, ni bilo. Kot je povedal letošnji vodja tega organiziranega ribolova cipljev, koprski ribič Matjaž Radin, si želijo, da bi na katerem od ribiških pomolov ob takšnih ulovih lahko obudili prodajo sveže ribe. Sedanja zakonodaja je okoli tega zelo toga, zahteva cel kup birokracije, a se nadejajo, da bodo zaradi tradicije lahko na pomolu prodajali po naslednjem uspešnem izlovu. Do 30. aprila, ko jim poteče dovoljenje za ta ribolov, jih namreč pričakujejo še nekaj.
Pirančani so vozili sol, blago in živila splošne rabe, les, apno, pesek, izdelke iz žgane gline in celo pijavke iz Albanije, pravi Vinko Oblak.
Kako je bilo z ribištvom nekoč, pripoveduje danes najstarejši piranski ribič, 91-letni Sergio Perentin: »Devetdesetčlanska ribiška zadruga je skrbela za prevzem in distribucijo ulovljenih rib, na primer cipljev. Ko je bil ulov bogat, je delila ribe med vse, tudi med starejše, ker niso imeli pokojnine, niso imeli ničesar. V enem samem ulovu smo nalovili za vagon in pol skuš, to je 15 ton … In kje naj bi prodali toliko rib? Na srečo je bila tovarna Delamaris.«
Zaposlijo se tudi ženske
S posnetkom intervjuja s tem zadnjim pričevalcem tradicionalnega ribištva, s katerim je stoletja živel Piran, so v muzeju konec leta dopolnili zbirko tradicionalnega ribištva. Kustosinja dr. Nadja Terčon je poudarila tudi pomen ribje predelovalne industrije: »Ta povezuje Izolane, Koprčane in Pirančane. Lov na ciplje je bil značilen za ribiško zadrugo v Piranu, ribištvo pa za vsa tri mesta. Ulov plave ribe je bil konec 19. stoletja velik, in ko so začeli graditi ribiške tovarne, so ribiči lovili zanje. Omogočale so obstoj družinam, in kar je še bolj pomembno, zaposlovale so ženske, ki so bile do takrat na Obali bolj ob strani. Trdo so delale in pravijo, da so vsak dan v konzerve preložile po nekaj ton rib, a so si tako začele same služiti kruh.«
Ob dopolnjeni zbirki so predstavili prapor piranske ribiške zadruge. Nastal naj bi okoli leta 1925, skrbno pa naj bi ga izvezle tamkajšnje sestre benediktinke. V Piranu je do takrat že delovalo kar veliko takšnih zadrug, pravi raziskovalec pomorske dediščine Vinko Oblak. Ribiči ob jadranski obali so se namreč organizirali v bratovščine že od srednjega veka.
Ko je bil ulov bogat, je zadruga delila ribe med vse, tudi med starejšimi, ker niso imeli pokojnin, se spominja Sergio Perentin.
Od začetka 20. stoletja so nastajale zadruge, kar je bilo povezano z razvojem ribje predelovalne industrije. Piranska, ki je imela ta prapor, je nastala po prvi svetovni vojni. Še pred drugo svetovno vojno je združevala več kot 300 piranskih ribičev. Prva ustanovljena povojna zadruga jih je imela manj kot sto. Leta 1946 so jo namreč nadomestila nova ribiška družbena podjetja, po izselitvi večine italijanskih ribičev iz Istre jih je tudi v Piranu po letu 1954 ostalo le malo.
Praporu vrnili nekdanji sijaj
Unikaten ročni izdelek je bil simbol zadruge. V muzeju so ga hranili v vitrinah, nedavno pa so ga odnesli na Ptuj v restavratorski center za tekstil, kjer so strokovnjaki površinsko odstranili umazanijo, ga strokovno očistili in s tem tkanini vrnili nekdanji sijaj. Zdaj je v muzeju predstavljen tako, kot si zasluži, okoli njega pa so stare fotografije ribolova iz zbirke Sergia Perentina. Nekatere so spoštljivo stare in tako pomemben pričevalec pomena ribiške dejavnosti in zadruge za Piran. Ta je igrala pomembno ekonomsko, družbeno in kulturno vlogo. Dokumentarnost fotografij je ob predstavitvi restavriranega prapora in obujanja spominov s starih fotografij organiziranega izlova cipljev, na katerih je kot mlad ribič, poudaril tudi Perentin.
Prapor piranskega konzorcija za pomorske prevoze iz leta 1925
Ker je ribolov cvetel, je bila ribiška zadruga tudi kulturni motor mesta, nekakšno žarišče delovanja Pirančanov. Za zgodovinarje pa ni nič manj zanimivo niti Združenje piranskih pomorščakov, ki ga je prav tako konec leta v novem infocentru v nekdanjih skladiščih soli Monfort v sodelovanju s pomorskim muzejem predstavila Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran. Vinko Oblak je iz različnih virov izbrskal, da je imel piranski konzorcij za pomorske prevoze več uradnih nazivov. Amalia Petronio je poročala o statutu konzorcija ter notarjih, ki so to urejali. Tako je piranski notar Michele Depangher 25. decembra 1919 izdelal zapis, v katerem je izkazana namera za ustanovitev konzorcija, ki je bil registriran oziroma vpisan 9. januarja 1920.
Pijavke iz Albanije
Pred prvo svetovno vojno je bilo v Piranu večje število jadrnic in motornih jedrenjakov različnih nosilnosti. Ta flota je bila med večjimi na Jadranu. Vzdolž Jadrana so prevažali sol, živila, les, potnike, apno, pesek, vodo, kamenje, izdelke iz žgane gline in celo pijavke iz Albanije. V letu 1890 je imela piranska flota med drugimi plovili 25 jadrnic nosilnosti od 20 do 60 ton. Intenzivnost pomorskih prevozov je lastnike bark privedla k ustanovitvi združenja, ki bi skrbelo za urejanje zavarovanja rizikov. Tako so že leta 1911 ustanovili združenje, ki je skrbelo za zavarovanje manjših bark in delovalo do leta 1914.
Piranska flota je bila po koncu prve svetovne vojne zdesetkana, vendar so jo Pirančani v zelo kratkem času obnovili in celo povečali nosilnosti iz predvojnega obdobja. »V letih 1919/20 je sledila ustanovitev Piranskega pomorskega konzorcija, ki ga lahko imamo za predhodnika Piranskega konzorcija za pomorske prevoze,« navaja Oblak in dodaja, da je bil ta konzorcij strogo socialno in nepolitično združenje in da je postal ponos piranskih pomorščakov ter mesta.
Prav tako je imel svoj prapor, ki ga je po podatkih iz tega članka zasnoval piranski akvarelist profesor Piero Coelli na veliko noč leta 1925. Tedaj so prvič zapeli himno pomorščakov, saj je imel konzorcij svoj zbor. Prav zaradi konzorcija so začeli v portoroška skladišča soli v letu 1926 sol pretovarjati s preprostimi dvigali z uporabo jambora in sohe ter električnega vitla.
S tem se je zaključilo tradicionalno ročno pretovarjanje, ki je bilo težko in naporno fizično delo. Leta 1935 je konzorcij kupil med Pirančani še danes dobro znano motorno jadrnico, imenovano Rex, za prevoz tovora in potnikov na dnevni progi od Pirana do Trsta. Nekaj let pozneje je vojna pristanišče izpraznila, nekaj bark so zaplenili, nekaj so jih potopile mine ali uničile letalske bombe. Po koncu vojne so se časi spremenili in dejavnost konzorcija je do leta 1950 ugasnila.
Obledeli spomin
Kot gost večera je marsikaj zanimivega povedal tudi nekdanji pomorščak Mario Bonifaccio, 90-letni Pirančan, ki danes živi v Margheri pri Benetkah. Takšna pričevanja so dragocena, saj nas seznanjajo o že pozabljenem vsakodnevnem življenju preprostih ljudi, ki so se nekoč na Jadranu ukvarjali s pomorskim prevozništvom.
Prapor konzorcija je v času eksodusa po razpoložljivih podatkih odnesel Giacomo Ruzzier - Piastra in ga hranil doma. Po letu 2000 ga je izročil ustanovi IRCI v Trstu, kjer je shranjen. Za stoto obletnico začetka konzorcija je bil na ogled v Piranu. Ob tej priložnosti so poskrbeli za natančno grafično rekonstrukcijo, saj bi prapor nujno potreboval restavratorsko-konzervatorski poseg.
Morebiti bi se lahko dogovorili in ga prenesli v hrambo Piranskemu pomorskemu muzeju. Čeprav v Izoli ni več tovarne in lov na ciplje počasi izgublja pomen ter imajo ribiči nemalo težav, je dalo ribištvo obalnim mestom v stoletjih poseben pečat. Upajmo, da ne bo ostal samo spomin nanj, ki ga zdaj ohranja naš edini pomorski muzej.
