Z žogo, zelišči in kitaro oznanja Boga
Iz Litije tja gor na 518 metrov nad morjem vodi ovinkasta pot. Dobrih 120 duš živi v prijetnem kraju, ki leži na valoviti planoti vzhodno od Janč pod Kamplovim hribom, v katerem se po legendi skriva zaklad. Tu je svoj (božji) mir našel 53-letni župnik Janez Ferlež, svoj čas znan tudi kot pojoči pater.
Nekaj čez poldne je bilo, ko smo prišli mimo. Seže v roke, pozdravi, potem pa že nariše na obraz svoj prisrčen nasmeh. Hip za tem sledi še pasje-mačji pozdrav: psiček Rinči, psička Rajči in muca Zvezdica. Trio, ki živi v simbiozi z Janezom. Bil je torek, ko smo prišli. Dan v tednu, ko so t. i. delavske maše. Takrat pridig nima, ima pa jih ob nedeljah in praznikih. »Sem takšen, da se na vsako pridigo pripravim, potem pa med samo pridigo dodam, kar se mi takrat zdi pomembno,« pravi Janez, ki je kar primoran, da ima red. Vodi tri fare: župnijo Štanga, župnijo Janče in župnijo Prežganje, kamor je sicer prišel leta 2018. »Ob nedeljah imam tri maše: prva ob 7.30, druga ob 9.00, tretja ob 10.30. Vsako nedeljo začnem v drugem kraju, potem pa krožim v smeri urinega kazalca,« Janez o tem, kako drži ravnotežje in po svojih najboljših močeh ustreže vernikom v treh rajskih farah, kot jih je sam poimenoval. Od leta 2020 živi v Štangi, nad katero se dviga cerkev sv. Antona Padovanskega, ki goduje 13. junija in je eden od najbolj priljubljenih in poznanih svetnikov. Skoraj tri leta je Janez v Štangi. »Dolgo sem bil poznan kot pojoči pater, zdaj pa sem dve leti že škofijski duhovnik. O tem, da bi prestopil od redovnikov minoritov k škofijskim duhovnikom, sem kar dolgo razmišljal. Ko so minoriti odhajali s Prežganja, je postala ta želja zelo močna, zato sem se pogovoril z nadškofom Stanislavom Zoretom in minoritskim provincialom Igorjem Salmičem in bil inkardiniran v ljubljansko nadškofijo. Ko sem bil v samostanu, sem vedno znova želel snemati nove pesmi. Snemanje glasbe prinaša tudi stroške. Zdelo se mi je, da zaradi teh stroškov ni bilo pretiranega posluha za moje ustvarjanje. Patrom minoritom se zahvaljujem za vse, čutim pa, da je ta moj prestop božja volja in nikomur nič ne zamerim. Gotovo me je k temu vlekla tudi misel, da bi ob vsem tem, kar počnem, bil malce bolj samostojen kot pa v samostanu, pa tudi kak koncert bi lažje organiziral,« župnik Janez o tem, kako in zakaj je zapustil samostan in bil potem poslan v župnijo Štanga.
Prvič nastopil s sestro
Sicer pa je župnik Janez pravi multipraktik. Leta 2001 je presenetljivo zmagal v oddaji Orion s pesmijo Podaj jim roko, navdušil je, navdušuje še danes s svojo krščansko-ritmično duhovno glasbo. Do danes je posnel 85 avtorskih pesmi in izdal 10 samostojnih albumov. »Pojem od otroštva. Prvič sem nastopil s sestro Martino na Pokaži kaj znaš, kjer sva osvojila tretje mesto, potem pa sva s sestro prepevala pri narodnozabavnem ansamblu Ivana Smeha iz Rogaške Slatine. Ko sem bil v 4. razredu osnovne šole, sem z ansamblom Ivana Smeha nastopil na Festivalu v Števerjanu. Bil sem majhen, glas pa sem imel dober. Potem sem imel rockersko skupino v šoli, kjer smo naredili eno dobro veselico. Vmes me je domači pater spodbujal, da bi šel za duhovnika. Pa sem rekel, da ne bi še šel, ker sem se bal, da mi razpade glasbena skupina,« se spominja otroštva v Halozah, v župniji Stoperce, kjer je gor rasel. Prej omenjena rockerska skupina je razpadla, Janez pa je šel v srednjo šolo, ki jo je obiskoval v Želimljah, stanoval pa je pri minoritih v Ljubljani. Potem je šel v noviciat na otok Cres na Hrvaško. To je leto dni, ki je namenjeno izključno redovnemu oblikovanju in tam je prvič oblekel redovno oblačilo »habit«.
Depresija in vlomilci
Potem pa je moral leta 1990 na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado. Sprva je bil v Trebinju, potem v Delnicah, od koder bi moral med vojno za Slovenijo na akcijo v Sežano, a je pobegnil. »Sredi belega dne mi je uspel beg, niti pogrešal me ni nihče, šele čez kako uro so opazili,« se spominja tistih dni, vojska in beg pa sta mu pustila nekaj posledic. »Vse je prišlo za mano, padel sem v depresijo. Bil sem na psu ... Na srečo sem se potem pozdravil, pa veliko ljudi je molilo zame,« se spominja začetka 90. let minulega stoletja. Kmalu za tem je napisal pesmi in posnel prvo kaseto, z naslovom Hvaljen, moj Gospod, pri snemanju mu je pomagal Tadej Sadar. V eni od svojih pesmi, in sicer Hvala, Gospod za ozdravljenje s te zadnje zgoščenke, ki je bila izdana lani za božič, se Bogu zahvali, ker je premagal depresijo. Kot smo že zapisali: od leta 2020 je na Štangi, kjer se ni začelo, kot bi si človek želel. »Ko sem prišel na Štango, so me takoj obiskali vlomilci. Takrat sem začel razmišljati, zakaj se mi to dogaja, ali morda nisem storil kaj prav, a sem imel ob sebi prave ljudi, tudi prijatelja duhovnika Andreja Šegulo, ki mi je v težkih trenutkih stal ob strani. Da mi v velikem župnišču ni dolgčas, imam dva psa in mačko,« se ozre na minula leta, ki jih je preživel v treh rajskih farah.
Moč mu je dajala in še daje glasba. Janez je na glasbenem odru združil moči s hrvaškim pevcem duhovne glasbe Antoniem Tkalcem. »Poklical me je in povabil k sodelovanju. Povedal mi je, da bi rad imel turnejo po Sloveniji, me povabil k sodelovanju in danes je za nama več kot 20 koncertov,« upravičeno ponosno pove Janez, ki je na teh koncertih izpopolnil svoje nastope. Ne le kitara, Janez je tudi navdušen športnik. Od mladih nog je zagret nogometaš, brata Vujović in Maradono je občudoval. Danes je tudi član slovenske nogometne duhovniške reprezentance, ki jo čaka drugo leto evropsko prvenstvo v Albaniji. »Dvakrat na teden igramo nogomet,« pove Janez, ki pravi, da je druženje zelo pomembno za vsako živo bitje.
Ko Janez ne moli, poje ali igra nogomet, najde čas za zelišča. Svoj zeliščni vrt si je naredil že v samostanu, ko mu je kuharica odstopila del vrta. Ko se je preselil na Prežganje, si je vrt uredil tudi tam, zdaj ga ima tudi v Štangi, zelišča pa mu je daroval Aktiv kmečkih žena Videm pri Ptuju. Zelišča zbere in posuši, danes jih ima okoli 120 vrst. »Z mešanjem nekaterih zelišč sestavim čaje. Imam tudi lastni liker, v njem je več kot 30 različnih zelišč, to je t. i. patermajster,« nam Janez pokaže svojo zakladnico zelišč, ki jo ima v kašči poleg župnišča. »Energije imam dovolj, v rajskih župnijah uživam. Vesel sem, da mi z božjo pomočjo uspe narediti kaj dobrega. Sem za marsikaj odgovoren, zelo pa sem vesel, ko se najdejo dobri ljudje in mi pri mojih mnogih zadolžitvah pomagajo.« Priznava, da se danes počuti dobro. Pa rad gre med ljudi. »Ko me ljudje povabijo, se rad odzovem,« pove Janez, pravi ljudski duhovnik.
