Za dober kruh se postavi tudi na glavo

Dvainpetdesetletni Janez Benko, ki je nedavno v Trzinu uredil kruhomat na zaupanje, saj mu kupci plačajo, ko ga vidijo, je zelo poseben pek. To pravzaprav sploh ni njegov poklic, do leta 2004 je bil nadvse uspešen podjetnik z gradbeno firmo. V materialnem smislu mu ni prav nič manjkalo, a v duši je čutil veliko praznino. Zaradi nenehnega pehanja za novimi posli in zaslužkom je bil vse dneve na telefonu, delal je po 18 ur na dan. Potem mu je kruh spremenil življenje.

Denar zamenjal za srečo

Pred nekaj več kot 15 leti je doma sezidal krušno peč in začel peči kruh, kmalu pa je v Ljubljani na Starem trgu odprl Zdravo trgovinico, kjer je poleg svojega ekološkega kruha prodajal tudi peciva in drugo zdravo hrano.

Družinska situacija se mu je nekoliko spremenila in tako je naneslo, da je trgovinico dal v najem, sam pa je pred malo več kot letom dni v Trzinu odprl pekarno Krušna PEKa. Tako kot on je tudi njegova pekarna zelo posebna. Ne le zato, ker je njegov kruh pripravljen »s spoštovanjem«, kot nam pove, iz sveže in tik pred peko zmlete moke, z rokami zgnetenega testa in oblikovanih hlebčkov ter v krušni peči na drva, tudi način prodaje ni povsem običajen. Na prigovarjanje strank je nekaj svojih hlebčkov, ki mu ostanejo od jutra, postavil na polico ob oknu in zraven napisal: Račun in plačilo, ko se vidiva. »Vstajal sem ob treh ponoči in delal kruh, potem pa sem ves dan bil v pekarni in prodajal svoje hlebčke. Včasih je popoldne prišel samo eden, a ker sem vedel, da bo prišel, sem ga čakal in mu prihranil njegov kruh. Potem so mi predlagali, naj si vendar omislim nekakšen kruhomat, da ne bom vse dneve visel v pekarni, in zdaj smo vsi zadovoljni. Jaz pustim moje hlebčke in grem na kolo, ljudje jih vzamejo in pridejo plačat, ko lahko,« opiše svoj inovativni pristop k prodaji zdravega kruha.

Začne ob treh zjutraj

Dan začne že ob treh zjutraj, ko zakuri v krušni peči, v katero je že zvečer naložil drva. Ko zagori ogenj, začne delati tibetanske vaje in se na koncu za 15 minut postavi na glavo. Vse to zato, da se umiri, da usmeri spoštovanje v kruh in se pripravi na delo. »Sproti zmeljem zrna na mlin na kamen, pripravim testo in s spoštovanjem nežno polagam hlebčke v peč. Vsakič, ko odprem vratca, rečem hlebcem – kako ste, moji lepotci, ha ha ... Ampak čisto zares, jaz svoj kruh spoštujem in mi je to delo v neizmerno veselje. Ob šestih že pride kakšna stranka in se potem malo pogovarjamo ter se nasmejimo za dobro jutro. V mojem prostoru smo se navadili, da se ne govori veliko o negativnih rečeh, o denarju in politiki, na primer. Sem in tja k meni zaide tudi kdo, ki bi rad bel kruh. Ko takim povem, da prodajam samo pirinega in ajdovega, se začudijo in mi svetujejo, kako bi se beli kruh dobro prodajal. Kako bi bil to dober biznis. A ne, jaz vztrajam na svoji poti, kruh mora biti zdrav. Da me lažje razume, mu razložim, da tudi če bi mi dali 10.000 evrov, ne bi dal belega kruha iz rok,« je odločen.

Trzinski afrodiziak

Namesto kvasa Janez uporablja vinski kamen, moka je čisto sveža, saj jo zmelje v kamenem mlinu, vse je ročno narejeno, zgneteno in oblikovano, v peči so prava drva iz narave in vse to, pove Janez, je edini recept za zdrav in dober kruh.
Ima še dodatno ponudbo, med drugim pecivo, ki se ga je že prijelo ime trzinski afrodiziak. »Narejen je iz 100-odstotnega panamskega kakava, sveže mletih lešnikov in agavinega sirupa. Ko ga poješ, ti res kar kri požene po žilah,« se smeje ta nenavadni pek. In še pove, kako so novodobni ljudje razvajeni s škodljivimi navadami. Nekateri, ki vstopijo v njegovo pekarno in še ne poznajo njegovega pristopa, bi radi kupili čisto svež, še topel kruh. »Ja, večina je zdaj navajena kupovati kruh v trgovinah in na bencinskih črpalkah. Taki tudi ob sedmih zvečer pričakujejo, da bo kruh topel, saj ga pogrejejo v mikrovalovki. Ti sploh ne razumejo, kako dober okus mu dajejo drva iz narave in kako pomembna je čim bolj naravna priprava, kakršna je v krušni peči. Raje se mi posmehujejo, da prodajam star kruh, in ne razumejo, da delam od ranega jutra do poznega popoldneva za 50 evrov bruto na dan. A zame je to največje veselje in način življenja, da dam od sebe dober kruh in da s tem naredim dobro za ljudi.«

Janez Benko je ponosen na svojo pot in je ne zamenja za nič na svetu. Meni, da je v tem (pre)hitrem življenjskem tempu vse preveč napuha in zavisti in da se vsi premalo zavedamo, da to ne osrečuje. Vsak dan mu to dokažejo njegove stranke, ki ga podpirajo in mu dajejo upanje, da tudi bistri potočki lahko spremenijo blatno jezero.