ŽALEC
Za ene zeleno zlato, za druge gorka roža
V parku pri žalski fontani so prikazali, kako so nekoč ročno obirali hmelj.
Odpri galerijo
Hmeljarska princesa in starešina FOTOGRAFIJE: Mojca Marot
»Savinjska dolina, domači moj kraj, najlepša dežela, kar pomnim jo kdaj. Po rajski dolini sprehajam se rad …« se je razlegla pesem iz ust ljudskih pevk s Ponikve, ki so v Žalcu, pri fontani piv, obiskovalcem pričarale delček življenja in utripa v Savinjski dolini v času, ko še ni bilo slišati ropota traktorjev in obiralnih strojev, s katerimi dandanes obirajo hmelj, ki ga nekateri imenujejo tudi grenka roža, za mnoge pa je to še vedno tudi zeleno zlato. No, odvisno seveda od letine in tega, po kakšni ceni ga našim hmeljarjem uspe prodati na svetovnih trgih. Čim višjo iztržijo, tem bolje je seveda za gospodarja. In v tem času Spodnja Savinjska dolina že pošteno diši po hmelju, saj so najzgodnejši hmeljarji, ki pridelujejo sorto savinjski golding, že začeli obiranje.
Hmeljišča bodo tako spet polna mladih in manj mladih, ki bodo pomagali pri obiranju. A časi, ko se je v Savinjski dolini v tem leta za nekajkrat dvignilo število prebivalcev, so le še lep spomin, saj danes večino hmelja oberejo strojno. Kako je bilo, ko so ga obirali ročno, pa so prikazale članice Etnološkega društva Hmeljarska vas s Ponikve pri Žalcu. In skupaj z njimi so se obiskovalci spomnili časov, ko se je hmelj še vil po visokih lesenih štangah (hmeljevkah), ne po vrvici, tako kot se danes.
Za obiranje so hmeljevke podrli in položili na križ, obiralke pa so se lotile dela. Gospodarji so nabrani hmelj merili s škafi in za zmerjeni hmelj delili balete. Po koncu obiranja pa so izruvane hmeljevke do druge sezone zložili v stoječe kopice, ki so postale prepoznaven simbol Spodnje Savinjske doline, ki je že več kot stoletje in pol znana po hmelju pa tudi prijaznih ter gostoljubnih ljudeh.
Samo v Spodnji Savinjski dolini štajerski hmelj z zaščiteno geografsko označbo pridelujejo na več kot 1000 hektarjih hmeljišč, veliko kmetij pa se s hmeljarstvom ukvarja iz roda v rod. A obiranje hmelja ni bilo enostavno. Da ni le zeleno zlato, ampak tudi gorka roža, so okusili vsi tisti, ki so se kdaj sprehodili skozi nasade in jih je hmelj ob dotiku pošteno popraskal. Obiralke so se v dolino najpogosteje pripeljale kar z vlakom, domači fantje pa so jih šli na ajznpon iskat z lojtrnimi vozovi in jih pripeljali na svoje kmetije.
»O, ja, tudi fovšije med domačimi dekleti je bilo zato nekaj, a jim nismo ostale dolžne,« je povedala Tatjana Jezernik, ena najbolj jezikavih in najglasnejših ljudskih pevk s Ponikve, ki je s Francijem Podbrežnikom - Solčavskim, ki je bil tokrat v vlogi moderatorja, obujala spomine na čase, ko je bilo v Savinjski dolini zelo živahno. Da so bili to zanimivi časi in si je ogromno deklet ogledalo tudi ljubezen svojega življenja, se je strinjal Solčavski. »No, nekatere so bile pa tudi razočarane. Fantje so se dosti smukali okoli njih, potem pa so čez noč izginili in jih nikoli več niso videle,« je povedala Jezernikova. »Pa še danes ne vemo točno, kaj so hoteli. No, me jih pa tudi nismo vprašale,« je razkrila. In se pohvalila, da njej škafa nikoli ni treba nabrati do vrha.
»Meni gospodar kar dobro zgliha. Ampak moram to povedati bolj po tiho, da drugi ne izvejo,« je še dejala. Nakar se je ena od obiralk hitro oglasila, naj manj govori in več obere, če želi kaj zaslužiti. A ročno obiranje je bilo precej zamudno delo, za mnoge mlade, ki so si na tak način prislužili denar za nakup šolskih potrebščin, pa neizogibno. »Pa jabolčnik se je pil, jedlo se je tudi same dobrote, mar ne,« se je namuznil Solčavski. No, tipično kosilo so bile tople murke, zabeljen fižol, kuhana govedina in jabolčni zavitek.
»Za večerjo pa mrzle murke in krompir v platih pa čebula, da si potem tako čudno smrdel,« se je namrdnila ena od obiralk iz vrst ljudskih pevk, ki obujajo še druge stare običaje in ne le tistih, povezanih s hmeljem. Sicer pa so v Braslovčah pred tremi tedni, kljub koroni, zato pa v okrnjeni obliki, izvedli že 58. dan hmeljarjev, na katerem so okronali letošnjo hmeljarsko princeso in hmeljarskega starešino. To sta postala Janja Žagar in Vinko Zupanc, ki sta prišla pozdravit tudi obiskovalce ob žalski fontani in seveda obiralke, ki jim je šlo delo kar dobro od rok.
Hmeljišča bodo tako spet polna mladih in manj mladih, ki bodo pomagali pri obiranju. A časi, ko se je v Savinjski dolini v tem leta za nekajkrat dvignilo število prebivalcev, so le še lep spomin, saj danes večino hmelja oberejo strojno. Kako je bilo, ko so ga obirali ročno, pa so prikazale članice Etnološkega društva Hmeljarska vas s Ponikve pri Žalcu. In skupaj z njimi so se obiskovalci spomnili časov, ko se je hmelj še vil po visokih lesenih štangah (hmeljevkah), ne po vrvici, tako kot se danes.
Takole so nekoč ročno obirali zeleno zlato.
Za obiranje so hmeljevke podrli in položili na križ, obiralke pa so se lotile dela. Gospodarji so nabrani hmelj merili s škafi in za zmerjeni hmelj delili balete. Po koncu obiranja pa so izruvane hmeljevke do druge sezone zložili v stoječe kopice, ki so postale prepoznaven simbol Spodnje Savinjske doline, ki je že več kot stoletje in pol znana po hmelju pa tudi prijaznih ter gostoljubnih ljudeh.
Med hmeljem našli ljubezen
Samo v Spodnji Savinjski dolini štajerski hmelj z zaščiteno geografsko označbo pridelujejo na več kot 1000 hektarjih hmeljišč, veliko kmetij pa se s hmeljarstvom ukvarja iz roda v rod. A obiranje hmelja ni bilo enostavno. Da ni le zeleno zlato, ampak tudi gorka roža, so okusili vsi tisti, ki so se kdaj sprehodili skozi nasade in jih je hmelj ob dotiku pošteno popraskal. Obiralke so se v dolino najpogosteje pripeljale kar z vlakom, domači fantje pa so jih šli na ajznpon iskat z lojtrnimi vozovi in jih pripeljali na svoje kmetije.
Janja Žagar in Vinko Zupanc sta postala hmeljarska princesa in hmeljarski starešina.
»O, ja, tudi fovšije med domačimi dekleti je bilo zato nekaj, a jim nismo ostale dolžne,« je povedala Tatjana Jezernik, ena najbolj jezikavih in najglasnejših ljudskih pevk s Ponikve, ki je s Francijem Podbrežnikom - Solčavskim, ki je bil tokrat v vlogi moderatorja, obujala spomine na čase, ko je bilo v Savinjski dolini zelo živahno. Da so bili to zanimivi časi in si je ogromno deklet ogledalo tudi ljubezen svojega življenja, se je strinjal Solčavski. »No, nekatere so bile pa tudi razočarane. Fantje so se dosti smukali okoli njih, potem pa so čez noč izginili in jih nikoli več niso videle,« je povedala Jezernikova. »Pa še danes ne vemo točno, kaj so hoteli. No, me jih pa tudi nismo vprašale,« je razkrila. In se pohvalila, da njej škafa nikoli ni treba nabrati do vrha.
»Meni gospodar kar dobro zgliha. Ampak moram to povedati bolj po tiho, da drugi ne izvejo,« je še dejala. Nakar se je ena od obiralk hitro oglasila, naj manj govori in več obere, če želi kaj zaslužiti. A ročno obiranje je bilo precej zamudno delo, za mnoge mlade, ki so si na tak način prislužili denar za nakup šolskih potrebščin, pa neizogibno. »Pa jabolčnik se je pil, jedlo se je tudi same dobrote, mar ne,« se je namuznil Solčavski. No, tipično kosilo so bile tople murke, zabeljen fižol, kuhana govedina in jabolčni zavitek.
O, ja, tudi fovšije med domačimi dekleti je bilo zato nekaj, a jim nismo ostale dolžne.
»Za večerjo pa mrzle murke in krompir v platih pa čebula, da si potem tako čudno smrdel,« se je namrdnila ena od obiralk iz vrst ljudskih pevk, ki obujajo še druge stare običaje in ne le tistih, povezanih s hmeljem. Sicer pa so v Braslovčah pred tremi tedni, kljub koroni, zato pa v okrnjeni obliki, izvedli že 58. dan hmeljarjev, na katerem so okronali letošnjo hmeljarsko princeso in hmeljarskega starešino. To sta postala Janja Žagar in Vinko Zupanc, ki sta prišla pozdravit tudi obiskovalce ob žalski fontani in seveda obiralke, ki jim je šlo delo kar dobro od rok.
