Za idealno življenje mu je manjkala le mula

Stolp, mula, jaz in vrt – tako si je svoje bivanje predstavljal veliki arhitekt, še preden je vedel, da bo vseživljenjski prostor njegovega ustvarjanja rodna Ljubljana. Mule ni imel, hiša v Trnovem na Karunovi 4, v katero se je preselil leta 1921, pa je kmalu dobila stolp, valjast prizidek z dvema okroglima sobama v dveh etažah. Tu je mojster do pozne starosti v zasebnosti živel odmaknjeno in samosvoje življenje.

Valjasti prizidek z okroglima sobama Foto: Andrej Peunik/MGML

Po dokupu sosednje hiše na Karunovi 6 je Plečnikovo domovanje dobilo še vrt in nato še izviren zimski vrt, kakor si ga je zamislil arhitekt, ki je s svojimi deli v prvi polovici 20. stoletja zaznamoval Dunaj, Prago in Ljubljano.

Ostal je sam

Načrt prizidka je Plečnik ustvaril z željo, da bi v hiši, kjer je že dobro leto in pol bival sam, pridobil prostor za oba brata in sestro z družino, saj so si Plečnikovi želeli ustvariti skupen dom pod isto streho. Zasnoval ga je kot valj z dvema okroglima sobama. Zase je namenil sobico v pritličju, oblikovano kot meniško celico, kamor gresta komaj postelja in umivalnik. Svojo risalnico je načrtoval v precej večjem okroglem prostoru z velikimi okni in pogledom na vrt.

Za mlajšega brata Janeza je določil sobo v nadstropju, medtem ko naj bi si Andrej in sestra Marija ob svoji preselitvi uredila prostore v starem delu hiše. Edini skupni prostor srečevanja bi bila kuhinja v pritličju stare stavbe, kjer bi se lahko sešli ob skupnem obedu. Prizidek je torej nastal iz spoznanja in potrebe po relativno ločenih prostorih, ki jih je namestil tako, da se prebivalci hiše ne bi preveč motili.

Osebni predmeti velikega mojstra Foto: Primož Hieng

Ko je bil novi del hiše leta 1925 dograjen, sta se Plečnik in mlajši brat Janez kmalu naselila v njem. Brata sta bila različnih značajev in sta imela preveč različne potrebe in želje, da bi lahko uspešno sobivala. Janez je bil bolj družabne narave, obiski in njegovo igranje klavirja pa so arhitekta motili pri delu. Že po nekaj mesecih sta se sprla in Janez se je vrnil v svoje staro stanovanje. Sestra Marija se v hišo v Trnovem nikoli ni preselila in je žal že čez nekaj let umrla, brat Andrej pa je pozneje služboval v samostanu v Repnjah, tam je leta 1931 umrl.Usoda je odločila, da je naposled le arhitekt našel tu svoj končni dom.

Pri opremi je velikokrat uporabljal gradbene elemente in prototipe svojih drugih projektov in preizkušal različne kombinacije domačih materialov in njihovih obdelav. Hišo je sam poimenoval kar »poskusna topla greda«, saj se je marsikateri arhitekturni eksperiment pozneje izkazal kot prava rešitev pri nadaljnjem delu.

Zahvala nečaku

»V hiši so še danes ohranjeni dragoceni izvirni umetnikovi ambienti z opremo in osebnimi predmeti, predstavljeni so glinasti, mavčni in leseni modeli različnih projektov, Plečnikova osebna knjižnica in risarsko orodje,« pravi Ana Porok, višja kustodinja MGML, ki skrbi za Plečnikovo hišo. »Danes si obiskovalec lahko ogleda vežo, hodnik, kuhinjo, spalnico s kopalnico, malo sprejemnico, okroglo stopnišče, atelje v nadstropju ter zimski vrt. Ogled hiše je zaradi svoje izjemnosti in občutljivosti možen samo s strokovnim vodstvom, ki je prilagojeno različnim starostnim skupinam ter je za večje skupine omejeno na sedem oseb hkrati.«

V hiši na Karunovi 6 je bila leta 2001 v pritličju urejena recepcija za obiskovalce, v nadstropju pa depojski prostori Plečnikove zbirke, dodaja Porokova: »Tu hranimo izjemno dragocene Plečnikove izvirne risbe in načrte, razporejene po posameznih temah in projektih, ki si sledijo v kronološkem zaporedju. Zelo obsežen del gradiva predstavljajo različni, velikokrat neuresničeni projekti za Ljubljano. Izjemno pomemben del zbirke so zgodnje Plečnikove risbe iz dunajskega in praškega obdobja ter posamezni načrti za mnoga slovenska mesta – regulacije, prenove in predlogi spomenikov. Obsežna je korespondenca, saj si je Plečnik občasno dopisoval s kar približno štiristo sodobniki, med katerimi so znameniti Otto Wagner, Tomaš G. Masaryk, Ivan Hribar in mnogi drugi. Dragocena je zbirka fotografij z redkimi portreti in dokumentarnimi posnetki različnih projektov med gradnjo in ob dokončanju. V depoju hranijo tudi študentska dela in nekatere diplome študentov, ki jih je Plečnik med drugo svetovno vojno dal prenesti v svoj studio.«

Po mojstrovi smrti 7. januarja 1957 se je tu naselil njegov nečak Karel Matkovič in začel urejati obsežno zapuščino načrtov in korespondence. Njemu gre zahvala, da se je v hiši skoraj nedotaknjena ohranila vsa dragocena Plečnikova dediščina.

Po Matkovičevi smrti leta 1970 so se dediči odločili za prodajo hiše z vso zapuščino mestu Ljubljana, ki je čez dve leti prav na tej osnovi ustanovilo Arhitekturni muzej Ljubljana. V hiši je deloval do leta 1992, ko se je večina oddelkov preselila v prenovljene prostore gradu Fužine, ki ga je muzej pridobil za svoje temeljne naloge.