Za kmečki muzej zbral 3000 eksponatov

»Vse skupaj se je začelo bolj po naključju,« nam pove 56-letni Stanislav Florijančič, ki smo ga obiskali v Štatenberku v občini Mokronog-Trebelno. Kmečki muzej Štatenberk piše na tabli v dolini potoka Radulja, ki velja za najdaljšega v Sloveniji, nekoč je ta voda gnala devet mlinov in dve žagi. Ostali so spomini, nekaj teh je zbranih tudi pri našem gostitelju Stanetu, ki premore bogat muzej, ta šteje okoli 3000 eksponatov. Nekaj predmetov je bilo doma, sprva so jih hranili v kleti.

Stane je dosti delal naokoli in je začel bolj pozorno spremljati, kaj vse imajo ljudje: »Videl sem precej predmetov, ki so samevali, bili zavrženi. Imeli pa so neko sporočilo duha časa. Ni mi bilo vseeno, pa sem se lotil zbiranja. Sprva sem vodil posebne evidence, zdaj pa lahko povem, da ima muzej prostor zunaj pred hišo, v kleti, v dveh etažah kozolca in še zgornje nadstropje hiše, kjer je t. i. črna kuhinja.«
 

Zadnjič so jo navili leta 1955

Vodeni ogled začnemo na dvorišču, kjer nas pozdravita staro kmečko orodje ter veličastna ura. »To je prav posebna ura, ki je bila včasih v naši domači cerkvi sv. Martina. Leta 1955 so jo zadnjič navijali, takrat je šel k vojakom moj oče. Odkrili smo jo med obnovo cerkve. Do leta 2013 je samevala, potem pa sem dal pobudo takratnemu župniku, da jo odkupim,« ponosno Stane pokaže na uro, ki je stara okoli 300 let. K zbiranju in ohranjanju bogate dediščine ga je vzpodbudil tudi Jože Povšič iz Vinogradniško-turističnega društva Trebelno.

»Skupaj sva izvedela za staro vojaško kuhinjo in jo tudi našla v Trebnjem,« nadaljuje Stane, ki je postal še pozornejši, v okolici, daljni in širši, je kazal interes za nakup ali menjavo. »Morda so bili ljudje sprva malce skeptični. Menili so, da sem prekupčevalec. Pa sem jim jasno povedal, da bi rad to odkupil, da zadržim to na našem dolenjskem koncu,« doda in pove, da je dobrih 70 odstotkov predmetov iz domačega okolja, preostalo pa iz drugih delov Slovenije. Obisk nadaljujemo v kleti, kjer je postavil mlin, ki še danes pridno prede in melje. Je pa nekaj tudi v tradiciji.

»Oče in sosedov ata sta kupila mlin na kamen, vrtela pa ga je elektrika,« se spominja Stane. Pred 30 leti je postavil vse na novo, o mlinarstvu pa se poučil pri mlinarju Avguštinu Penetu, čigar tradicijo nadaljuje sin Tone Pene. Ko se razgledamo po kletnem prostoru, nam v oči pade bogata zbirka vinogradniškega orodja.
 

Statve na podstrešju

Na podstrešju so razstavljene mogočne statve. »Na tem koncu smo imeli dvoje takšnih statev, ene so zgorele med drugo svetovno vojno, ene pa so končale v zbirki na Veseli gori. Moje so prišle z ribniškega konca,« pojasni Stane, ki ve povedati, da so tu tkali iz lanu in konoplje.

»Lan se je uporabljal za oblačila, konoplja za vrvi.« Pomikamo se naprej, s pogledom ošvrknemo polico, kjer je dragocena zbirka revije Lovec, zbrani pa letniki enega stoletja – med 1910 in 2010! »Tam so lučke, rekli so jim lihtirne, ene so bile stropne, druge prenosne,« nadaljuje Stane, ki nam pokaže tudi tedanji pralni stroj. »Cunje so dali noter, nalili vodo in dali na štedilnik, da se je segrelo. Vmes je gospodinja parkrat obrnila boben.« V starih časih so pogosto gledali filme, Florijančič ima kinoprojektor s svečo, in poslušali glasbo, na podstrešju so tudi številne vinilne plošče.
»Tu so skledniki, poleg pa ves jedilni pribor, ki se je včasih uporabljal,« pokaže in nas pelje naprej v šolski predel.

»Pisali so s kredo na tablice. Te so imele na eni strani črte, na drugi kvadrate. Zvezkov je bilo bore malo,« pove Stane, ki je zbirko vestno dopolnjeval med letoma 2004 in 2010. Bilo je nekaj obiskovalcev, tudi s šol v Mokronogu in Šmarjete, nekaj je bilo avstrijskih turistov, potem pa nič več. Stane si želi, da bi prišel na ogled zbirke Od rojstva do smrti še kdo, da vidi, kako se je včasih živelo in delalo. »Mladi, ki to vidijo, so navdušeni nad starinami, starejši pa ob obisku obujajo spomine na otroštvo,« nadaljuje Florijančič in nas povabi na kozolec. Tam stoji voz: »To je parizer, močan, kompakten voz, ki je vozil na relaciji Dunaj–Pariz, prevažal pa je do 10 ton težak tovor.«


V zbirki je poseben primerek sekire, ki je stara nekaj tisoč let, v Štatenberk pa je bila prinesena in podarjena iz okolice Novega mesta.