Za lepimi dekleti niso pogledovali: »Danes imamo v Piranu moški veliko prednost« (FOTO)
»Danes imamo v Piranu moški veliko prednost. Ni nam treba pogledovati za lepimi ženskami, ko pa lahko ob piranskem pomolu občudujemo toliko lepotic,« je bil minulo soboto hudomušen Slobodan Simič - Sime. Je raziskovalec, publicist, poznavalec vsega, kar je povezano z morjem, in predvsem Pirančan.
Tako poudarja: »Kapo dol imenitnim barkam in seveda njihovim lastnikom. Prečudovito so ohranjene, restavrirane in negovane. To je za Piran eden najčudovitejših dogodkov, vezanih za morje. Pirančani imamo zgodovinski in čustven odnos do morja. Smo obmorsko mesto in moramo še veliko storiti, da pokažemo, kako od nekdaj živimo z morjem in da bo tako tudi vnaprej.«
Pripluli na fešto
Njegovo navdušenje je bilo namenjeno tradicionalni piranski majski regati starih bark, ki jo je že 46. leto pripravilo Društvo ljubiteljev starih bark Piran. To je prav poseben shod zanesenjakov za navtično dediščino pri nas. V veselje številnih radovednežev se Piranski zaliv in še zlasti piranski pomol tako z atraktivnim dogajanjem vrneta v stare, a še nepozabljene čase. Dogodek je vrhunska navtična prireditev, ob kateri se na vsakem koraku ponujajo zanimivi prizori in klepet, ki seveda očarajo zlasti turiste in njihove fotoaparate.
118 let šteje Stari maček.
Piranski ljubitelji tovrstne dediščine imajo nadvse prijateljske stike s somišljeniki. Zato je njihova regata bolj kot tekmovanju namenjena veselemu druženju ter prijateljevanju ljubiteljev ohranjanja navtične zapuščine. Ob pomol se je privezalo dobrih 40 lesenjač in nekateri udeleženci so pripluli tja celo dan ali dva prej, da so se ob pršutu, siru, jedeh z žara, brodetu in še čem na feštah po barkah in na pomolu veselo družili ter si izmenjevali restavratorke izkušnje ter seveda pomorske zgodbe.
Ima jih v krvi
Na lesenjačah so poleg slovenske plapolale še zastave Italije, Hrvaške in Avstrije. Največ je bilo seveda domačih bark, saj se jim po besedah tajnika društva Simona Maciniča vsako leto pridruži kak nov član. Tako ta ljubiteljska scena tudi pri nas počasi pridobiva vse več zanesenjakov, kar zadnje čase velja zlasti za Izolo. Tako se je na sedemmetrski barki Kristjan Kerin iz Izole pripravljal na start. Jadrnica šteje 55 let, on pa zanjo skrbi kakšno leto in pravi: »Od mladosti me je taka lesena stara barka mikala in ni šlo več.« Seveda ne, ko pa ima odnos do lesenjač očitno v krvi. Zraven je bila namreč privezana osemmetrska passara Piros njegovega očeta Aleksandra Kerina. Čeprav je stara šele nekaj čez 20 let, z njo na regati vedno vzbudi zanimanje. Do upokojitve je bil zaposlen v lesnem oddelku ladjedelnice Izola in jo je kar sedem let gradil v samogradnji po šablonah reber mojstra ladjegradnje Davida Škerina. Po starosti tako sicer še ni starodobna barka, je pa lesena in oldtajmer po svojem načrtu ter predvsem duhu.
Od mladosti me je taka lesena stara barka mikala in ni šlo več.
Med večjimi barkami je bila 12,4 metra dolga Ampelea, na kateri je bilo ves čas regate in druženja sila živahno. Narejena je bila leta 1930 v Biogradu na moru. Tomi Sinožič iz Izole jo je pred leti našel v zelo slabem propadajočem stanju. »Uporaben je bil samo trup, vso nadgradnjo pa sva dve leti in pol obnavljala skupaj z očetom. Ima deset ležišč in zdaj pluje na tedenskih najemih tudi tja do Kornatov,« je povedal. Sicer pa je njen negovalec ena od gonilnih in predvsem strokovnih sil izolskega društva ljubiteljev starih bark.
Našel ga je na boku
Za primerjavo povejmo, da ima najstarejša slovenska barka 118 let. To je devetmetrski Stari maček, ki seveda nikoli ne zamudi regate. Privez ima v piranskem mandraču. Janez Šabec iz Lucije ga je rešil propada pred skoraj 40 leti. »To je dalmatinski leut, ki je bil zgrajen davnega leta 1906 v Betini na otoku Murter. Najprej sem imel plastično passaro, nato smo s prijatelji obnovili petmetrski kajič, s katerim sem se začel udeleževati regat starih bark, in ko sem leta 1982 v nekem portiču na Murterju zagledal odpisanega Starega mačka, sem si rekel, ta barka bo moja, čeprav je v propadajočem stanju pozabljena in napol na suhem ležala na boku. Zanjo sem odštel takratno plačo,« se spominja Šabec prvega srečanja s Starim mačkom. S piranskim mojstrom Ivanom Krpetičem sta ga po nakupu za silo usposobila in odplula do Bernardina, kjer so jo skupaj z zanesenjaki iz Društva ljubiteljev starih bark Piran strokovno in s srcem obnavljali.
Dogodek je vrhunska navtična prireditev, ki očara zlasti turiste in njihove fotoaparate.
Seveda na dogodku ni manjkal Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran. Njegov direktor Franco Juri ni mogel skrivati zadovoljstva ob pogledu na piranski mandrač: »To je po mojem mnenju eden najpomembnejših dogodkov Pirana, ki je pomorsko mesto s pomorsko zgodovino. Na srečo obstaja društvo, ki ohranja to tradicijo in privablja somišljenike. Muzej se v tem okolju počuti zelo dobro in sodeluje na regati z Galebom in topom. Galeb, ki sta ga plesalca Pia in Pino Mlakar podarila muzeju, je obnovljen. Izdelan je bil leta 1936 v Trogirju. Lesen topo, ki smo ga leta 2018 zgradili v okviru projekta Stara barka, pa je nastal na podlagi načrta, narejenega na osnovi propadajočega istrskega topa, ki ga hranimo v skladišču soli Monfort oziroma v tamkajšnjem razstavišču pomorskega muzeja,« je povedal. Naredila ga je ekipa Tomija Sinožiča iz Izole, zdaj pa skrbijo zanj, plujejo z njim in na njem pridobivajo nove veščine študenti Fakultete za pomorstvo in promet.
Obe plovili imata privez v piranskem mandraču pred pomorskim muzejem in upajmo, da se bo tam našel privez še za kakšno obnovljeno staro barkačo.
