PRAVLJICA
Za meč prijela namesto očeta
Prvič izšla pravljica Rožmanova Lenčica pisateljice Josipine Turnograjske. Ta je umrla po porodu pri vsega 20 letih.
Odpri galerijo
Delavec Touhamijeva kot Josipina Turnograjska FOTO: Gorazd Kavčič
Ko kdaj beremo o kakšni slovenski pisateljici, se ne moremo znebiti občutka, da smo jih skozi vsa desetletja povzdigovanja udarnih slovenskih avtorjev preprosto postavili na stranski tir. Se jih pri pouku slovenščine v osnovni šoli dotaknili le mimogrede. Običajno zgolj z imenom, kaj več skoraj ne. Ena takih pozabljenih ustvarjalk je Josipina Urbančič Turnograjska, rojena leta 1833 na gradu Turn pri Preddvoru.
Oče ji je umrl, ko je dopolnila osem let, a je mati Jožefina kljub vsemu hčerki omogočila izobraževanje na domu. Učitelji so ji privzgojili ljubezen do slovenščine, med drugim pa je igrala tudi klavir.
Turnograjska je po besedah literarne zgodovinarke in raziskovalke dr. Mire Delavec Touhami prva slovenska pisateljica, pravljičarka in skladateljica. Ohranjenih je 38 zgodb oziroma povesti, po besedah Delavec Touhamijeve so pretežno kratke, dolge le nekaj strani. »Včasih pa celo zelo kratke, črtice ali skice, dolge tudi le pol strani. Zlasti kratki opisi so njena vrlina,« pravi literarna zgodovinarka, ki Turnograjsko proučuje že polnih 20 let.
Najprej je pisala bolj zgodbe z moralno-poučno tematiko, pozneje pa se je lotila zahtevnejših zgodovinskih motivov. Zaradi znanja jezikov je menda ogromno brala in tako za svoje zgodbe črpala iz raznolikih virov. Teme so rodoljubnost, svoboda, pa tudi ženske, denimo zgodba o ruski carici Katarini in povest Nedolžnost in sila o Veroniki Deseniški.
Ena najlepših pa je zagotovo pravljica Rožmanova Lenčica, ki je pred dnevi izšla pri Društvu Josipine Turnograjske in so jo slavnostno predstavili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Deklica Lenčica spozna fanta in je pred poroko, a se ob cesarjevem klicu ostarelega očeta na vojno proti Turkom odloči, da bo temu pomagala in prijela za meč namesto njega. Tako gre sama na vojno in brani domovino in njene vrednote. Vrne se kot zmagovalka in se na Blejskem otoku poroči z izvoljencem Pavlom. Motiv, kako se hči odzove klicu na vojno namesto ostarelega očeta, je svetovno znan, ne nazadnje ima slavna kitajska pripoved o deklici Mulan povsem enako zgodbo.
Rožmanova Lenčica ima v mednarodnem indeksu za tipizacijo pravljic oznako ATU 514 sprememba spola (angl. the shift of sex), znano pod imeni motiv junaško/preoblečene/vojaške deklice. Kar je, mimogrede, danes še kako aktualno. »Josipina Turnograjska je leta 1852 tako s prvim motivom deklice vojakinje pri nas zaznamovala slovenski in evropski kulturni prostor,« pravi Delavec Touhamijeva.
Nekaj povesti je Turnograjska objavila v časopisu že za časa svojega življenja. Vselej malce cinični Janez Trdina je sicer izjavil: »Ženska naj bode pred pečjo ali pri zibeli – ne pri peresu! To ni njih poklic!« A pozneje priznal, da je njeno pisanje vredno pozornosti in ohranitve naslednjim rodovom. Nekaj njenih povesti je izšlo leta 1921 in 1926, nato pa nič vse do objave njenega celotnega opusa, ki ga je leta 2009 v svoji doktorski disertaciji – knjigi Moč vesti (Založba Primus), uredila, analizirala in objavila Delavec Touhamijeva.
Josipina je bila poročena z intelektualcem in pesnikom, politikom in državnozbornim poslancem na Dunaju in zlasti strastnim rodoljubom Lovrom Tomanom, ki je po njeni prezgodnji smrti po prvem porodu pri vsega 20 letih v Gradcu obljubil, da bo izdal njena dela, pa se to nikoli ni zgodilo.
Delavec Touhamijeva poudarja, da so njuna ljubezenska pisma, ki jih v Nuku hranijo več kot tisoč in so nekatera dolga tudi 25 strani, neizmeren vir informacij o njunem razmerju, predvsem pa o takratnem življenju in navadah. »V pismih najdemo praktično vse, od tega, kako obiščeta Prešernov grob, kako se peljeta na Bled, kako hodijo k sv. Jakobu uro in pol, danes se pride v eni uri, pa tudi o fantih, ki pojejo pod oknom, ne nazadnje o snubcih, o nekem mladem fantu iz Moravč, ki ji dvori, pa Josipina ne mara zanj. In le občudujemo lahko, kako navdušena je nad slovenskim jezikom, kako se ji zdi lep, in to še globoko v Avstriji, ko je bila uradni jezik nemščina.«
Njena mati je bila za svoje čase zelo liberalna, kar je očitno prenesla na hčer. »Na Bled se s Tomanom peljeta, preden sta bila poročena, kar je bil takrat pravi škandal in so ju ljudje na široko opravljali. Med drugim pa iz pisem izvemo, kako Josipina dela na vrtu in kako jedo močnik.« Zgodbo o Rožmanovi Lenčici je ilustrirala Jelka Godec Schmidt.
Edina pisateljičina fotografija iz leta 1851
Turnograjska je po besedah literarne zgodovinarke in raziskovalke dr. Mire Delavec Touhami prva slovenska pisateljica, pravljičarka in skladateljica. Ohranjenih je 38 zgodb oziroma povesti, po besedah Delavec Touhamijeve so pretežno kratke, dolge le nekaj strani. »Včasih pa celo zelo kratke, črtice ali skice, dolge tudi le pol strani. Zlasti kratki opisi so njena vrlina,« pravi literarna zgodovinarka, ki Turnograjsko proučuje že polnih 20 let.
Govorila več jezikov
Najprej je pisala bolj zgodbe z moralno-poučno tematiko, pozneje pa se je lotila zahtevnejših zgodovinskih motivov. Zaradi znanja jezikov je menda ogromno brala in tako za svoje zgodbe črpala iz raznolikih virov. Teme so rodoljubnost, svoboda, pa tudi ženske, denimo zgodba o ruski carici Katarini in povest Nedolžnost in sila o Veroniki Deseniški.
Originalni rokopis pravljice FOTO: Alenka Kociper
Rožmanova Lenčica ima v mednarodnem indeksu za tipizacijo pravljic oznako ATU 514 sprememba spola (angl. the shift of sex), znano pod imeni motiv junaško/preoblečene/vojaške deklice. Kar je, mimogrede, danes še kako aktualno. »Josipina Turnograjska je leta 1852 tako s prvim motivom deklice vojakinje pri nas zaznamovala slovenski in evropski kulturni prostor,« pravi Delavec Touhamijeva.
Dolga ljubezenska pisma
Nekaj povesti je Turnograjska objavila v časopisu že za časa svojega življenja. Vselej malce cinični Janez Trdina je sicer izjavil: »Ženska naj bode pred pečjo ali pri zibeli – ne pri peresu! To ni njih poklic!« A pozneje priznal, da je njeno pisanje vredno pozornosti in ohranitve naslednjim rodovom. Nekaj njenih povesti je izšlo leta 1921 in 1926, nato pa nič vse do objave njenega celotnega opusa, ki ga je leta 2009 v svoji doktorski disertaciji – knjigi Moč vesti (Založba Primus), uredila, analizirala in objavila Delavec Touhamijeva.
2009. je Mira Delavec Touhami njen opus izdala v disertaciji.
Josipina je bila poročena z intelektualcem in pesnikom, politikom in državnozbornim poslancem na Dunaju in zlasti strastnim rodoljubom Lovrom Tomanom, ki je po njeni prezgodnji smrti po prvem porodu pri vsega 20 letih v Gradcu obljubil, da bo izdal njena dela, pa se to nikoli ni zgodilo.
Delavec Touhamijeva poudarja, da so njuna ljubezenska pisma, ki jih v Nuku hranijo več kot tisoč in so nekatera dolga tudi 25 strani, neizmeren vir informacij o njunem razmerju, predvsem pa o takratnem življenju in navadah. »V pismih najdemo praktično vse, od tega, kako obiščeta Prešernov grob, kako se peljeta na Bled, kako hodijo k sv. Jakobu uro in pol, danes se pride v eni uri, pa tudi o fantih, ki pojejo pod oknom, ne nazadnje o snubcih, o nekem mladem fantu iz Moravč, ki ji dvori, pa Josipina ne mara zanj. In le občudujemo lahko, kako navdušena je nad slovenskim jezikom, kako se ji zdi lep, in to še globoko v Avstriji, ko je bila uradni jezik nemščina.«
Bila je lepotica
Josipina Turnograjska je veljala za lepotico. Slikar Matevž Langus (1792–1855) jo je imel za osnovni model, ko je risal sv. Lucijo v šentflorjanski cerkvi v Ljubljani na Gornjem trgu.
Josipina Turnograjska je veljala za lepotico. Slikar Matevž Langus (1792–1855) jo je imel za osnovni model, ko je risal sv. Lucijo v šentflorjanski cerkvi v Ljubljani na Gornjem trgu.
Njena mati je bila za svoje čase zelo liberalna, kar je očitno prenesla na hčer. »Na Bled se s Tomanom peljeta, preden sta bila poročena, kar je bil takrat pravi škandal in so ju ljudje na široko opravljali. Med drugim pa iz pisem izvemo, kako Josipina dela na vrtu in kako jedo močnik.« Zgodbo o Rožmanovi Lenčici je ilustrirala Jelka Godec Schmidt.
