Za nagrajeno sliko mu je pozirala Ana Klašnja

Na sevniškem gradu se je nedavno trlo ljudi iz vse Slovenije. Želeli so izkoristiti še zadnji dan, ko je bila v stolpu na ogled slika Prekletstvo Tritona. Olje na platnu je po nekajmesečnem notranjem zorenju v treh mesecih naslikal domačin Nik Skušek z umetniškim imenom Anikis. Obiskovalcem, ki so drli na grad, je pojasnil, kaj slika sploh predstavlja. Upodobil je Tritona, grškega boga morja, ki je sicer sin Pozejdona in Amfitrite.

Slika je polna simbolike, v katero je vlil tudi svojo življenjsko izkušnjo, nesrečno ljubezen. Pozorni opazovalec pod na ledu klečečim Tritonom uzre silhueto ležeče ženske, za katero mu je pozirala balerina Ana Klašnja. Gre torej za zaledenelo ljubezen, ki jo je Nik upodobil tako dobro, da je marca letos na 15. mednarodnem salonskem tekmovanju ARC Staff Award v New Yorku prejel prestižno slikarsko nagrado. Za nagrade se je potegovalo 4941 slikarskih del iz 83 držav.

Slika je iz sevniškega gradu torej že odpotovala v Ameriko, nato se bo selila v Barcelono, v Muzej evropske moderne umetnosti, ves čas pa je na prodaj. Skušek je pozval domače občinstvo, naj jo odkupi, če želi, da ostane v Sloveniji. Na vprašanje enega najmlajših obiskovalcev na ogledu, kolikšna je cena, pa se je 31-letni umetnik samo prizanesljivo nasmehnil.
 

Skril se je v omaro

Skušek se uvršča med neorenesančne umetnike. Slikati je začel že kot petletni otrok. Njegova mama Amina se spominja, kako je na počitnicah na morju njegovo pozornost vzbudil azerbajdžanski slikar, ki je ustvarjal na plaži. Nik je ure in ure klečal ob njem, ga občudoval in zagotavljal, da bo nekoč tudi sam slikar. »Pri tem smo ga spodbujali, in kamor koli smo šli, smo s seboj nosili barvice, da je lahko risal,« dodaja mama. Veliko so hodili na razstave pa tudi na gledališke in operne predstave, saj imajo umetnost v družini. Babica igra klavir, praded pa je bil virtuoz na harmoniki, s katero je izvajal klasično glasbo.

Nik se je že kot otrok navduševal nad renesančnim umetnikom Leonardom da Vincijem. »Bil je moj idol, želel sem biti kot on. Mama mi je še kot šolarju kupila knjigo o njem, in še danes jo imam,« dodaja slikar, ki ga nikoli ni zanimala sodobna umetnost. Tudi v času študija je ni povsem razumel, ampak ga je vleklo k renesansi, ki jo nekateri označujejo kot kič. Prav zaradi drugačnega pogleda na umetnost, za katero so nekateri menili, da je že izumrla in s katero se je seznanil na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, se je pozneje odločil za študij na akademiji v Firencah. Tam je naslikal svojo najljubšo sliko.

Mentorji so mu odsvetovali slikanje kipa, ker bi porabil preveč časa, a obljubil je, da bo delo dokončal v šestih tednih. Po štirih tednih je ugotovil, da se je uštel in da mu zmanjkuje časa. Zato se je zvečer, ko morajo študentje zapustiti akademijo, skril v omaro in čakal, da čistilec dokonča delo, nato pa se bo vrnil v atelje. Ko je že vse kazalo, da je čiščenje zaključeno, in je hotel zlesti iz omare, so se na akademiji nenadoma začele prižigati in ugašati luči. »Zdaj sem izgubljen,« je pomislil in še vedno ždel v omari. »Če so me odkrili, naj me pridejo še iskat,« si je mislil. A to se ni zgodilo. Luči so ugasnile in akademijo je zajel spokoj. Izkazalo se je, da je čistilec na koncu počistil le še stikala, zato so se luči prižigale in ugašale. Zlezel je iz omare in do treh zjutraj ustvarjal ter v roku zaključil svojo mojstrovino.
 

Kopija kot original

Anikis je začrtano pot nadaljeval na Nizozemskem, pred petimi leti pa na ljubljanski akademiji opravil magisterij iz slikarstva. Nasploh veliko potuje po svetu in se nenehno uči. Rad se spominja sejma v Maastrichtu, kjer mu je v oko padla razstavljena slika. Šest ur je stal ob njej, delal skice, si zapisoval podrobnosti. Galeristu je šel že malo na živce, rekel je, da mu odganja goste. Čez tri dni pa se je vrnil s svojo mojstrovino, ki je bila kopija opazovane slike. Galerist mu je zabičal, da ne bi slučajno te slike na črnem trgu prodajal kot Bouguereaujevega originala. »To je bil najlepši kompliment vseh časov,« je zadovoljen Anikis.


»Moje življenje je darilo, saj se je mama odločila zame, čeprav so ji zaradi bojazni, da bom imel mišično distrofijo, predlagali splav,« pravi mladi umetnik. »Dobil sem čudovito priložnost in talent in škoda bi bilo, če tega ne bi v polni meri izkoristil.«