Za obnovo posestva duhov 1,5 milijona

PODLIPOGLAV – Na idilični jasi nad Podlipoglavom, tako rekoč na pragu Ljubljane, leži posestvo Razori. Že pred drugo svetovno vojno so se na njem s pomočjo blagodejne narave zdravili psihiatrični bolniki, po vojni je bilo nekaj časa celo vzorčen primer zunajbolnišnične psihiatrične obravnave. Žal pa je ta prelepi naravni sanatorij počasi začel propadati, nekaj časa so ga imeli v najemu lovci, nekdanja polja in travnike so razrili divji prašiči, s poslopij in streh so začeli odpadati omet in zidaki.
Opuščeno in zanemarjeno posestvo je nato lastnik – Univerzitetna psihiatrična klinika (UPK) Ljubljana – leta 2000, v času, ko je bil njen direktor še prof. dr. Slavko Ziherl, v začasen najem predal Šentu – Združenju za duševno zdravje. Odpuščeni psihiatrični bolniki so v okviru zaposlitvene rehabilitacije na posestvu razvili ekološko kmetijo in se usposabljali v programih vrtnarstva, del v gozdu in sadovnjaku, skrbeli so za živali, imeli so 44 burskih koz in konje, pridelovali so marmelado, kis in sokove, skratka, posestvo je ponovno zacvetelo.

Izgnali bolnike, ker so služili z marmelado

A ta idilična socialna terapevtska skupnost je delovala le deset let, saj je UPK leta 2010 Šent nenadoma postavila pred vrata oziroma mu je prekinila najemno pogodbo. Uraden razlog za prekinitev je bil, da klinika potrebuje posestvo za svoje potrebe, in sicer za program psihosocialne rehabilitacije zdravljenja oseb z diagnozo odvisnosti od drog in hudimi duševnimi motnjami. Med neuradnimi razlogi je bila nesmotrna uporaba posestva oziroma pridobitništvo. Bolnikom so odvzeli posestvo tudi zato, ker jim je šlo v nos, da so služili s svojimi marmeladami in drugimi izdelki.

Vendar tudi devet let po izgonu šentovcev posestvo še vedno sameva in je popolnoma opustelo. V času našega obiska te dni ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem rehabilitacijskem programu, nikjer nikogar, ki bi obdeloval polja in vrt, nihče ni pobiral jesenskih sadežev, ki žalostno padajo z dreves, okoliški travniki so bili še nepokošeni.

Je pa v teh desetih letih, odkar Šent ni več gospodar, vendarle nastalo nekaj novega. Na mestu stare zgradbe je zrasla popolnoma nova sodobna gradnja s precej lesa in stekla, v notranjosti svetlih prostorov so vidni konferenčna soba, učilnice, kuhinja, kopalnica in stranišča, pisarne, bolniška soba in skupni prostori. Za stavbo so v senci mogočnih borovcev namestili celo naprave za fitnes, ki pa na kmetiji, kjer je dela na pretek, delujejo kar malo smešno. Vendar nikjer ni prav nobene sledi o tem, da bi prostore uporabljali, na mizah in policah nobenega predmeta, lepo izrisani parkirni prostori samevajo ...

Zakaj so torej izgnali združenje Šent in zgradili povsem novo stavbo, če še devet let pozneje ničemur ne služi? In kdaj bo vendarle začela čemu in komu služiti? Kje so nekdanji zasvojenci in bolniki s hudimi duševnimi motnjami, za katere so pred desetimi leti na UPK govorili, da potrebujejo prostore? Bi dober gospodar obnovil in nato pustil posestvo na tako izjemni lokaciji propadati? Vse to smo hoteli povprašati generalnega direktorja UPK Ljubljana prof. dr. Bojana Zalarja, a zaman. Najprej nam ni mogel odgovoriti na naša vprašanja, nato so nam s tajništva UPK sporočili, da je na dopustu. Prav tako nam nihče drug s klinike ni mogel oziroma smel dati pojasnil.

Smo pa v letnem poročilu UPK Ljubljana za leto 2015 našli podatek, da je bila investicija vredna 1,432.481,02 evra in da se je investirala iz lastnih sredstev. Prav tam je bilo tudi zapisano, da bo posestvo po obnovi namenjeno izvajanju programa zdravljenja ter zdravstvene in psihosocialne rehabilitacije oseb s komorbidnostjo. Gre za dvojno bolezen oziroma prepletanje motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi in druge psihiatrične motnje pri istem posamezniku. »Maja 2014 je bil pripravljen investicijski program in bil obravnavan na seji sveta UPK Ljubljana junija 2014. Mestna občina Ljubljana je na seji mestnega sveta novembra 2015 sprejela spremembe in dopolnitve Občinskega prostorskega načrta MOL – izvedbeni del in pripombe Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana je v celoti upoštevala za potrebe gradnje objektov in ureditev klinike na Razorih. V letu 2015 smo zaključili prvo fazo investicije, ki vključuje investicijsko vzdrževanje. Gradbena dela prve faze so znašala 162.753 evrov,« piše v letnem poročilu.

Za kaj vse daje država denar!

Kdaj sta se adaptacija in rekonstrukcija posestva Razori končali, nam kot rečeno na UPK Ljubljana ni uspelo izvedeti. Smo pa poklicali na združenje Šent in povprašali izvršnega direktorja Naceta Kovača, kaj se dogaja na Razorih. Do ravnanja UPK Ljubljana je bil precej kritičen: »To je absurd, kar se tam dogaja! Apetiti so veliki že ves čas, a že devet let se prav nič ne dogaja in je vse zapuščeno. Absurdno je predvsem to, za kaj vse naša država daje denar in kam ta gre. Da se nekaj za velike milijone obnovi, potem pa nikomur ne služi,« je prepričan Nace Kovač.

Kot je izvedel, je na posestvu formalno obnova že končana in le kdaj pa kdaj pripeljejo koga s klinike na Zaloški cesti v Ljubljani. »Škoda je tega posestva,« še nadaljuje, »zelo dober projekt je bil. Imeli smo odličen rehabilitacijski program in zaposlovali invalidne osebe, dobro smo sodelovali z lokalno skupnostjo. Mi smo pred devetimi leti želeli prevzeti katerega od programov in posestvo peljati naprej, vendar nam nikakor ni uspelo priti zraven. Postavili so se na svojo pozicijo moči in nam dali vedeti, da nimamo za burek. Mislim, da gre tu ponovno za veliko bitko med zagovorniki dveh vej pri obravnavi invalidov, med zagovorniki institucionalizacije in zagovorniki deinstitucionalizacije, torej pravice invalidov do bivanja v skupnosti,« se grenko spominja na lepa leta, ko je na posestvu Razori še vrelo od življenja in dela.