Za otroški rojstni dan knapovska malica

VELENJE – Letos mineva 20 let, odkar je svoja vrata odprl Muzej premogovništva Slovenije v Velenju, ki pa že nekaj časa ni le muzej, kjer si lahko obiskovalci ogledajo, kako se je premogovništvo razvijalo skozi čas s konkretnimi izseki iz življenja in dela rudarjev oziroma velenjskih knapov, temveč je občasno tudi prizorišče vrhunske gastronomske izkušnje v najgloblji jedilnici v Sloveniji, med drugim se lahko pod zemljo poročite.



Petzvezdično doživetje Velenje Underground z znamko kakovosti Slovenia Unique Exsperiences 160 metrov pod površjem se znova obeta 10. oktobra, ko bo izkušena kuharska ekipa iz Vile Herberstein z vinsko spremljavo in glasbenim nastopom obiskovalcem oziroma gostom postregla štirihodni meni Štajgerjevo južno. »Ker je število mest omejeno, je potrebna rezervacija,« opozarja Adna Lainšček iz Zavoda za turizem Šaleške doline.

Še pred tem dogodkom je v jedilnici svojo podzemno izkušnjo doživela skupina otrok, ki so se v globino spustili v soboto. Petošolka Sofija iz Velenja se je namreč odločila, da bo svoj 10. rojstni dan s prijatelji praznovala prav tam. Kot je pojasnil njen oče Zoran Radivojević, tudi sam zaposlen v velenjskem rudniku, so otroci od poplave vseh mogočih praznovanj že kar malo naveličani, predvsem pa je vse skupaj postalo zelo drago. »Poleg tega so otroci z ogledom veliko izvedeli o rudarjenju nekoč in danes, torej je bilo tudi poučno. Muzej že nekaj časa ponuja praznovanje otroških rojstnih dni, zabava je poimenovana Ligijev rojstni dan. Poleg uradnega spremstva sem se jim kot eden od staršev pridružil tudi sam in moram reči, da so otroci resnično uživali v vsakem trenutku,« pravi Radivojević.


Nisem vedela, kje naj praznujem, poleg tega nihče od mojih prijateljev tam ni bil, pa še hotela sem videti, kje ati dela, na vprašanje, zakaj rojstni dan v rudniku, odgovarja slavljenka. »Všeč sta mi bila potres, vožnja z vlakom pa tudi to, da je bila v dvigalu tema, zato smo vpili na ves glas,« razlaga Sofija. In otroci? »Ful je bilo fajn. Pripeljali smo se do rudnika, kjer smo dobili vodnika, ki nam je dal opremo. Morali smo si dati čelado na glavo in obleči plašč. Šli smo do kuharice, ki nam je razdelila malico, vsak je dobil štručko s hrenovko. Potem so nas peljali v dvigalo, ki je peljalo štiri metre na sekundo, drugače se peljejo osem metrov na sekundo. Potrebovali smo minuto ali dve, potem smo prišli do vrat. Tam mi je grozno glasno zazvonilo v ušesih, saj je to zvonec, ki opozarja, da se spušča dvigalo. Vstopili smo skozi vrata, ki so se odprla tako, da si potegnil vrvico. Pravijo jim zračna vrata, ker usmerjajo zrak po jami. Pot se je razdelila v dve smeri, mi smo šli v prostor, kjer je bila razstava robotov ali nekaj takšnega iz odpadnih materialov,« pripoveduje 11-letna Katalena.


»Ni nas bilo strah, ker nas je vodnik moral prej opozoriti, da nas bo streslo, ravno zato, da se ne bi prestrašili. Tam se je prižgala mašina za meglo in je bilo videti, kot da je šlo za jamsko nesrečo,« pravi Sofija in dodaja, da so odšli do »najgloblje jedilnice v Evropi, ker smo pojedli rudarsko malico. To je bil star del rudnika, potem ko smo pojedli, smo se odpravili v novega. To je bil najboljši del, najbolj zabavno, saj smo se peljali z vlakcem. Tudi moj ati vozi vlak, samo nas ni on peljal. In namesto enkrat smo se peljali kar štirikrat. Ko smo se vrnili gor, smo si ogledali še garderobe in knapovsko stanovanje. A veš, da se stranišču v rudniku reče kibl?« je navdušena Sofija, medtem ko njena sestrična Katalena dodaja, da si srčno želi oziroma upa, da bodo v rudnik prišli še s šolo. Muzej namreč ponuja tudi možnost šolskih ekskurzij.