Za pet let prehitel francoskega izumitelja (FOTO)
Ljubitelji fotografije se bodo razveselili nove in prav posebne knjige V kraljestvu fotografije/Prvi fotografski klubi na Slovenskem 1889–1950 ddr. Damirja Globočnika, ki na skoraj 400 straneh prinaša vpogled v delovanje prvih fotografskih klubov na Slovenskem v obdobju med letoma 1889 in 1950. V njej je tudi izbor okrog štiristo fotografij.
»Fotografski postopek s t. i. suhimi želatinskimi ploščami, ki se je uveljavil v 80. letih 19. stoletja, in priročnejši fotoaparati so omogočili, da so se s fotografiranjem poleg fotografskih izumiteljev in poklicnih fotografov začeli ukvarjati tudi fotografski ljubitelji,« uvodoma razloži Damir Globočnik.
Dagerotipija je bila prvi fotografski postopek, ki se je leta 1839 uveljavil v praksi.
»Leta 1889, ob petdesetletnici izuma dagerotipije, je bil v Ljubljani ustanovljen prvi domači fotografski klub. Do sredine 20. stoletja je v Ljubljani, Mariboru, Gorici, Trstu, Celju, Litiji, Hrastniku in nekaterih drugih krajih sledilo še več kot dvajset fotografskih klubov. Ljubiteljski fotografi so se povezovali tudi v fotografske sekcije v sklopu Slovenskega planinskega društva in TK Skala. Poklicni fotografi so v omenjenem obdobju ustanovili eno društvo.«
Besedila v knjigi in izbor okrog fotografij želijo bralcu približati delovanje fotoklubov na slovenskem ozemlju do sredine 20. stoletja. »Sorazmerno dobro znani so samo nekateri izmed fotoklubov,« dodaja Globočnik.
»Predstavljeni so pobudniki ustanovitve klubov, njihovi najbolj izstopajoči člani, ki spadajo med osrednje predstavnike t. i. umetniške fotografije v omenjenem obdobju, prve fotografske razstave na slovenskih tleh, povezovanje z mednarodnim prostorom in druge pobude, ki jih dolgujemo različnim oblikam organiziranega fotografskega delovanja oziroma fotoklubom. Ljubiteljski ali amaterski fotografi so v pionirskem obdobju fotografije odločilno prispevali k razširitvi vsebinskega repertoarja fotografije in so se uspešno uveljavili na skoraj vseh slogovnih področjih, kot so realizem, fotoimpresionizem, nova stvarnost in socialni realizem. Zaradi prevzema nekaterih organizacijskih in kreativnih vzorcev in pomembne vloge vrste fotografov, ki so se uveljavili že v 30. letih 20. stoletja kot člani Fotokluba Ljubljana in Fotokluba Maribor, se je vpliv fotoklubov na kreativni tok fotografije v slovenskem prostoru ohranil še dolgo po koncu druge svetovne vojne.«
6 puharotipij se je samo ohranilo.
Dagerotipija je bila prvi fotografski postopek, ki se je leta 1839 uveljavil v praksi. Prve dagerotipske portrete so na Slovenskem posneli potujoči fotografi, ki so se za krajši čas ustavili v nekem kraju in ponujali svoje storitve. Izdelava dagerotipij (direktnih pozitivov na posrebrenih bakrenih ploščah) je bila zahtevna in sorazmerno draga, zato so si dagerotipske portrete lahko privoščili samo najpremožnejši.
Slovenec prehiti Francoza
Damir Globočnik pravi, da je tudi Janez Puhar, ki po dostopnih podatkih velja za prvega slovenskega fotografa, najprej poskušal izdelovati dagerotipije: »Aprila 1842 je odkril cenejši in lažji način fotografiranja s pomočjo steklenih plošč, prekritih z žveplenimi parami, in uporabo joda, broma, živega srebra in alkohola. S t. i. puharotipijami mu je sicer uspelo za pet let prehiteti podoben izum francoskega izumitelja Abela Niépcea de Saint-Victorja, ki je uporabljal steklene plošče, jajčni beljak, kalijev jodid in srebrov nitrat (t. i. njepsotipija), žal pa Puharjev postopek ni prišel v praktično rabo. Ohranjenih oziroma znanih je samo šest fotografij, ki jih je Puhar izdelal po lastnem kemičnem postopku (puharotipije ali poznejše izboljšave v tej tehniki).«
V 50. in 60. letih 19. stoletja je dagerotipijo nadomestil fotografski postopek z mokrimi kolodijskimi ploščami. Tudi ta je bil zahteven, saj je bilo treba s kolodijem prekrito stekleno ploščo osvetliti, ko je bila še v mokrem stanju, razvijanje pa je moralo slediti takoj za osvetlitvijo v kameri mehovki. Steklena plošča je bila negativ, ki ga je fotograf na soncu kopiral na papir. Kolodijski postopek je bil primeren za ateljejsko fotografijo, saj je moral fotograf, ki je želel fotografirati krajinske ali druge motive, nositi s seboj veliko opreme. Zato so se s fotografiranjem lahko ukvarjali predvsem poklicni oziroma ateljejski fotografi.
Avtor obsežne knjige V kraljestvu fotografije je še povedal, da je po zaslugi fotografskega postopka s t. i. suhimi želatinskimi ploščami, ki so prišle v uporabo v letih 1879/1880, in priročnejših fotoaparatov postala fotografija dostopnejša širšemu krogu fotografskih ljubiteljev, ki so sprva prihajali iz vrst premožnejših družbenih slojev: »Suhe plošče so ohranile latentno sliko več tednov po osvetlitvi, zato jih ni bilo treba razviti v temnici takoj po končanem fotografiranju. Nov fotografski postopek se je hitro uveljavil. Avtor prvega slovenskega fotografskega priročnika in predsednik prvega slovenskega fotografskega kluba Ivan Šubic (1856–1924) je leta 1889 zapisal: »Kolodijevih mokrih plošč ne bodemo jemali v poštev, če tudi so za nekatere posebne stroke tam pa tam še v navadi. Za nas so važne samo suhe plošče z bromosrebrno gelatino, plošče, s katerimi delata danes strokovni in amaterski fotograf, poslednji pač brez izjeme.«
Sredi 80. let 19. stoletja se je tudi pri nas začela uveljavljati amaterska oziroma ljubiteljska fotografija. Prvi domači fotografski klub je bil ustanovljen v Ljubljani leta 1889 (ob petdesetletnici izuma dagerotipije).
