Za pohotnega kozla iščejo nov harem

ZVIRČE – Dve leti bo, odkar je Muzelj, neverjetno živahen kozel tujerodne burske pasme, dobil svoj dom na pašnikih v okolici Zvirč, prijetne vasice blizu Tržiča. Vendar so se domačini te dni odločili, da mu odpovedo naselbinsko pravico. Ne da bi bili nezadovoljni z njim in ne da bi jim Muzelj delal škodo ali uganjal druge kozlarije.

Razlog poziva lastnikom kozjih čred burske pasme po Sloveniji za menjavo Muzlja z drugim kozlom gre iskati v dodani vrednosti poskočnega zvirškega kozla. »Lastniki tega našega junaka smo trije,« pove ​​Aleš Šlibar, ki je kozla skupaj z veterinarjem Tadejem Žnidaričem in Zvonetom Grosom pred dvema poletjema našel le lučaj stran, v sosednji vasi Kovor: »Svojo moško dolžnost opravlja tako zavzeto, da je v ponos svojemu kozlovskemu rodu, a je hkrati postal nevaren potomkam.«

Celotno dokumentacijo o zvirški kozlovski čredi in glavnem frajerju na paši vodi Danica Šlibar, ki je hkrati tajnica Agrarne skupnosti Zvirče. Za čredo poleg prej omenjenih skrbita še upokojena Nejko Sušnik in Jur Golmajer. »Vsi trije smo zaposleni in tako gresta Nejko in Jur pogledat, ali je s kozami vse v redu, in jim postrežeta za zajtrk. Hkrati velikokrat zanje poskrbita še zvečer. Vse naše koze so prijetne, niso zahtevne, tudi z molžo ni težav, ker koze burske pasme niso toliko mlečne kot druge pasme,« pove Gros. Burske koze so v Zvirčah že četrto leto. Za spremembo od drugih pašnih živali čreda stalno ostaja na širšem območju vasi, saj je vključena v delo Agrarne skupnosti Zvirče. Ima prav posebno nalogo.

»Zemljišče kanjona Tržiške Bistrice je zaraščeno, deloma zelo strmo in nevarno za človeka, saj so bile v kanjonu tudi kače. Ko smo na ta predel pred štirimi leti poslali našo čredo, so najprej pobegnile kače, verjetno je to zasluga prvega kozla črede Ferda, ki je hrupno preganjal koze po celotnem predelu ograde. Nato so pod patronatom drugega kozla Muzlja začele pospešeno jesti grmičevje, vse, kar je trnastega, ter smukati podrast. Kanjon je bil v preteklosti že pašnik. Nato ga je zaradi opustitve paše preraslo nizko bodičasto grmičevje. Naša želja je, da bi čredo burskih koz na tem območju obdržali okoli deset let, seveda bi jih obogatili še z ovcami, ki jedo več trave, in tako bi popolnoma ekološko, naravno, kanjon očistili nepotrebnega rastja, zato da bi spet lahko zaživel in dobil uporabno vrednost pašnika kot nekoč.«


Danes ima Agrarna skupnost Zvirče v kanjonu Tržiške Bistrice triindvajset koz in Muzlja. Slednji je v dveh letih postal očka več kot dvajsetim potomcem, ki so doživeli vsak svojo kozjo usodo. Pristojni veterinar, eden treh solastnikov, je pred kratkim dejal, da bo treba Muzlja, zato, da ne bi bilo mešanja krvi v družinskem krogu, odstraniti z njegovega delovnega mesta.

»Muzelj je izjemno simpatičen. Čeprav ima skoraj pet let, je še vedno navihan, razigran, predvsem pa izjemno deloven. Ne le da skrbi za našo čredo, dvakrat smo ga poslali tudi na druge lokacije. Kot smo slišali, je delovne naloge opravil z odliko.« To, da bi ga pospremili z enosmerno vozovnico do mesarja, da se ne bi spravljal na potomstvo, se je fantom zdelo popolnoma nepotrebno. Da bi mu odščipnili tisto, na kar je kozel najbolj ponosen, je bilo, kot so se sami zavedali, preveč boleče, tako za same organe kot za kozlovsko dušo. Lepo vas prosimo, kaj pa naj se dela brez moške moči med samimi privlačnimi zvirškimi kozjimi lepoticami?


»Padla je odločitev, da Muzlju omogočimo še nekaj sladkih let. Naj še naprej opravlja svoje delo, naj skače še drugje, po drugih pašnikih, polnih kozjih dam.« Na družabna omrežja so fantje dali ponudbo za zamenjavo kozla z drugim. »V upanju, da bo drugi prav tako simpatičen, predvsem pa poskočen, pričakujemo čimprejšnjo menjavo. Ko Muzlja zagrabi strast, sploh ne okleva, ampak se poloti iskanja užitkov kar sredi pašnika. Zato bi radi s čimprejšnjo menjavo za drugega burskega kozla kakšno nenaravno kombinacijo, ki bi nam jo mimogrede ušpičil Muzelj, preprečili.«