Za rojstni dan dosegla Guinnessov rekord (FOTO)

»Priznam, ko sem odložila kvačko, sem čutila utrujenost, a vseeno sem si še želela kvačkati. Po mojem bi zmogla to početi še več ur, tam do recimo kakšnih 36, ampak 28 ur in pet minut je bilo dovolj, cilj je dosežen,« je po neprespani noči dejala Slovenjgradčanka, nekdaj Laščanka, Jadranka Smiljić, ki se je s prijateljico Anito Kac iz Dravograda lotila edinstvenega podviga, podiranja rekorda v kvačkanju za Guinnessovo knjigo rekordov. »Anita, a ne, da bi lahko še nadaljevali,« je vprašala svojo kolegico, tik preden se je ustavila velika, posebej certificirana ura, ki je štela sekunde, minute in ure, ki sta jih preživeli v Andraškem hramu v Slovenj Gradcu.

»Ne,« ji je odgovorila Anita, »za danes je bilo čisto dovolj.« Res je bilo dovolj, in ker je bilo vse tudi skrbno zabeleženo, dokumentirano, posneto, skratka, vodeno v skladu s pravili, ki jih terjajo organizatorji, smo prepričani, da bosta že čez mesec dni dobili uradno potrditev, da sta rekord, ki je zdaj v Guinnessovi knjigi rekordov, presegli za dobre štiri ure. Tega sta po 24 urah neprestanega vrtenja kvačk najprej izenačili, zatem pa vztrajali do novega.

»Neizmerno sem hvaležna številnim podpornikom, ki so nama pri tem pomagali. Še posebno pa najožjim članom ekipe, Anitinemu možu Zdravku Kacu, Tjaši Rogina in Ernestu Knezu, ki so res poskrbeli za čisto vse,« je na koncu, ko so vsi skupaj zavriskali, se objeli, poljubili in seveda tudi nazdravili, še dejala Jadranka. No, nazdravili so tudi še za rojstni dan, ki ga je Jadranka praznovala 6. februarja, torej na dan, ko sta ob 8. uri zjutraj začeli podirati rekord. Še posebno sta obe veseli, da si nista po dobrih 28 urah prikvačkali nobenega žulja. Le kup kap, trakov, šalov, dva bolera in nekaj odej je nastalo iz 13,5 kilometra volne, ki je skupaj tehtala 4,5 kilograma. Vse to je bilo namreč treba zabeležiti, prešteti, popisati, da bo rekord na koncu priznan. Takšna so pač pravila. »Skrbno smo pisali zapisnike, izpolnjevali predpisane formularje, vse smo posneli, in to s štirimi kamerami,« je razložil Ernest Knez, organizator in eden od treh ključnih ljudi v timu, ki je skrbno načrtoval tudi odmore Jadranke in Anite in skrbel, da sta imeli na voljo sadje in drugo hrano, pa seveda tudi pijačo.

Na vsako uro kvačkanja jima je sicer pripadal petminutni odmor, a sta dvakrat kvačkali tri oziroma štiri ure skupaj in si nato vzeli malček daljši odmor, med katerim sta skočili celo pod prho in seveda – na svež zrak. A krizo sta seveda imeli. Anita okoli polnoči in tja do dveh zjutraj, Jadranka pa okoli petih zjutraj. Kako sta prebrodili te trenutke? »Peli sva,« nam odgovorita skoraj v en glas. Na repertoarju so se znašle tako slovenske popevke kot tudi kakšna domača narodna.

Na podiranje rekorda sta se sicer intenzivno pripravljali kar tri mesece. Pri tem sta šli med starejše v večgeneracijske centre in domove na Koroškem, kjer sta imeli prijetno družbo izkušenih gospa, ki so jim bila ročna dela položena tako rekoč v zibelko, saj se včasih pač ni dalo kupiti vsega tega, kar danes ponujajo trgovine na vsakem vogalu. Še zlasti nogavice, kape, rokavice in šali so nastajali pod spretnimi rokami pridnih mam in babic. Prav babica je Anito že pri njenih desetih letih navdušila za kvačkanje. Tako zelo, da zdaj ponosno pove, da kvačka že celih 42 let. In še zdaleč se tega ne naveliča. Zdaj bo kvačkala, kot pravi, celo pod lastno blagovno znamko.

Pravo nasprotje je Jadranka, ki se je te ročne spretnosti naučila šele pred sedmimi leti, ko je postala mama. »Svojemu sinu sem si želela dati nekaj svojega, in to je bila izvrstna zamisel, da mu kaj nakvačkam. Pa ne samo odejico in kakšno kapo, temveč sem izdelala tudi kakšno igračo. Navdušenje je bilo nepopisno,« nam pove Jadranka. Njen sin Kosta in hčerkica Zoja sta mamico prav tako bodrila in ji nekaj časa delala družbo med kvačkanjem. Sploh pa je Kosta izjemno navdušen nad prebiranjem in listanjem Guinnessove knjige rekordov, v katerih je do zdaj vpisanih 23 Slovencev in Slovenk. »Zato sem razmišljala, česa bi se lotila, da bi nekoč bil v tej knjigi zabeležen tudi kakšen moj dosežek,« še pove Jadranka.


Obe z Anito sta neizmerno veseli tudi podpore Sonje Lakovšek, direktorice Mocisa, centra za izobraževanje odraslih, ki ju je prišla bodrit v najbolj kritičnem času, sredi noči. Jadranka, ki ji sicer med podiranjem rekorda ni uspelo dokončati grba slovenjgraške zastave, kar si je zadala za cilj, pa je že vzela v roke kvačko, trdno odločena, da bo ta kmalu končan.