Za Slovence bi se celo boril z mečem

Dr. Niko Zupanič, ki so mu zaradi vratolomnih vojnih in medvojnih let pogosto nenamerno, ali pa tudi ne, spremenili priimek v Županič ali celo v času stare Jugoslavije kar v Županić, je eden tistih pozabljenih slovenskih svetovljanov, ki bi si zaslužil roman. Če bi želeli biti malo neokusni, bi rekli, da je Slovenija tako majhna, da se nam preprosto nič ne dogaja.

Ko smo bili del avstrijskega cesarstva, pa so naše brihtne glave odhajale na šolanje na Dunaj, ki je bil pred stoletjem živahno in prosvetljeno mesto, eno evropskih središč, kjer so se klatili in šolali pravzaprav vsi, ki so pozneje, v prvi polovici 20. stoletja, krojili bolj ali pa manj všečno zgodovino; od Hitlerja, pisatelja Franza Kafke, slikarja Klimta pa do našega Cankarja in Župančiča. Med njimi je bil tudi Zupanič, po domače Švarski, rojen septembra 1876 v Gribljah.

»Kot sin kmetskih staršev je dosegel vse, kar more sploh doseči svoboden državljan: povzpel se je od pastirja do ministra, od preprostega kmetskega fantiča do obče znanega znanstvenika,« je v nekem govoru že leta 1931 poudaril občinski svetovalec Stevo Vrlinić iz Bojancev.
Rodil se je v družini kmetov in trgovcev, saj je bil oče Miko menda zelo uspešen pri trgovanju z vinom in je hitro opazil, da malemu, zvedavemu Niku glava drugače špila. Miko naj bi obogatel s posojanjem denarja, kar je bilo ob koncu 19. stoletja kar pogosta folklora v provincah.

Niko je po končani osnovni šoli nadaljeval šolanje v Novem mestu in po maturi stopil v cesarsko konjenico, kjer si je v enem letu pridobil čin poročnika. Nato je na dunajski univerzi vpisal pravo, a je bil preveč svojeglav in očitno zavezan svojim rojakom v Beli krajini, pri čemer si je zastavil vprašanje, od kod izhajajo, od kod so prišli njegovi predniki Slovenci. Zares na polno je zajahal val takratnega intelektualnega, narodnega prebujenja na Kranjskem. Zato je pravo kmalu opustil in se vpisal na zgodovino, kjer je leta 1903 doktoriral z disertacijo: Die Ankunft der Slowenen in dem Suden, se pravi: Prihod Slovencev na jug.
 

Prvi dvoboj in beg z Dunaja

Postdoktorski študij je nadaljeval na antropoloških institutih v Münchnu, Baslu in Zürichu. Poleg osnovnega dela na področju zgodovine, etnologije in antropologije se je ukvarjal z idejo jugoslovanstva. Zaradi svojih idej je prihajal v spore z avstro-ogrskimi oblastmi, pa tudi s profesorjem albanskega porekla Pekmezijem, ki ga je pozval na dvoboj s pištolami. Niko se ni ustrašil in se je bil za ideje pripravljen žrtvovati. V zadnjem trenutku je od Pekmezija prišlo opravičilo in dvoboj so odpovedali.


Doma, takrat še v Avstro-Ogrski, zaradi svojih idej ni mogel dobiti primerne službe, zato se je odzval povabilu dr. Jovana Cvijića iz Beograda, s katerim sta se poznala še iz študentskih let na Dunaju, in kariero nadaljeval kot kustos etnografskega muzeja v Beogradu. Bil je politično zelo aktiven in postal sodelavec srbskega premierja Pašića. V času balkanskih vojn se je vrnil na Dunaj kot njegov poslanec.

Danes si je težko predstavljati tako vrtoglavo hitro politično vzpenjanje po lestvici, a pravijo, da je imel dr. Zupanič fotografski spomin in izjemen politični občutek za situacijo, v kateri se je znašel. Kljub zrelim letom pa ni dovolil poniževanja Slovencev. In se je zgodilo, da je neki avstrijski oficir grdo in zaničevalno govoril o Slovencih, zato ga je izzval na dvoboj z mečevanjem. Ker se je pisalo občutljivo leto 1914, ko se je začela vojna, je moral z Dunaja pobegniti, saj je zagovarjal Slovane in idejo združitve južnih Slovanov, kar se je po vojni ne nazadnje zgodilo.
 

Zaščitil Slovence in rešil Bled?

Stvar je danes morda kar malce pozabljena. V Niški deklaraciji, ki je vsebovala idejo o združenju Srbov, Hrvatov in Slovencev v novi državi, so se znašli tudi Slovenci, kar naj bi bila v glavnem zasluga dr. Zupaniča. V vojnih letih 1914 in 1919 je veliko potoval po Evropi in Ameriki ter lobiral v zavezniških krogih in nagovarjal slovenske izseljence za združitev z južnimi Slovani. Ideja je bila priljubljena, a ne samoumevna, saj si je bilo težko predstavljati, da se bo velika Avstro-Ogrska kar tako sesula.

V Kraljevini SHS je postal direktor etnografskega instituta v Ljubljani in po končani politični karieri tudi Etnografskega muzeja. Leta 1922 je bil imenovan za ministra v Pašićevi vladi, a leta 1923 je odstopil, ker na volitvah ni bil izvoljen za poslanca. Pozneje je kar 13 let urejal tudi strokovno revijo Etnolog. Ko se je na filozofski fakulteti ustanovila stolica za etnologijo, je prevzel profesorsko mesto na univerzi v Ljubljani.
Kako poznan je bil na Kranjskem, govori dejstvo, da so ga Adlešičani že leta 1931 imenovali za častnega občana. Na slovesnost v Adlešiče sta ga pospremila tudi kolega iz muzeja Maksim Gaspari in Stane Vurnik, s katerima je prijateljeval. Ohranjena je celo razglednica, na kateri sta podpisana.


In še ena zanimivost, ki ni bila nikoli razjasnjena. Niko Zupanič je veljal za prostozidarja in zagrizenega antikomunista, zaradi česar bi imel po drugi vojni z oblastjo težave. A poleg tega, da so želeli njegovo strokovno delo omalovaževati, se je spet izkazal s svojim političnim občutkom in nekako vozil tudi z novo oblastjo, ki bi ga prav lahko močno udarila in prizadela. Ostal je ugleden profesor na etnologiji v Ljubljani. Veliko svojih del je posvetil Beli krajini, med njimi Nastrižno kumstvo, Žumberčani in Marindolci in druge. V svoji znanstveni karieri je napisal čez 200 strokovnih člankov. Ironija je, da danes dr. Zupaniča več citirajo tuji strokovnjaki kot domači.