Za štiri otroke umorjene Sabine skrbi babica: potrebujejo vašo pomoč

Štirje sončki kruto umorjene 33-letne Sabine Arklinič iz Markovcev na Ptujskem polju potrebujejo vašo pomoč, cenjene bralke in dragi bralci. Nedavno smo obiskali gotovo tačas najbolj žalostno domačijo na severovzhodu Slovenije.

V topli hiši na hribu le nekaj deset metrov od podravske avtoceste v Podlehniku ob babici Mariji Hvalec in njenem invalidnem sinu, 42-letnem Zlatku, pri katerem je bila pokojna Sabina zaposlena kot družinska pomočnica, nas pričakajo še štirje otroci. Različno dojemajo, kaj jih je doletelo med petkom, 22. marca, ko so nazadnje videli ljubljeno mamico, in tednom dni pozneje, 5. aprila, ko so jo našli umorjeno. Strašljiv dan je bil zanje tudi ponedeljek, 15. aprila, ko so se od nje za vedno poslovili na pokopališču v Vidmu pri Ptuju, kjer že šest let počiva tudi njen oče.

Marija Hvalec z najmlajšim vnukom, še ne dveletnim Jakobom FOTO: Oste Bakal

Malo starejši, 13-letna Sara, 11-letna Žanet in osemletni Gašper, so že dojeli, da bodo morali živeti naprej, najmlajši, še ne dveletni Jakob, pa se nenehno sprašuje, kje je njegova mamica. Da se neverjetno pogumno prebijajo skozi okrutni vsakdanjik, gre vsekakor zahvala babici in pa teti Mojci, ki jim z družino prav tako stoji ob strani.

Žalostna, a prijazna gostiteljica in sogovornica Marija o zetu, s katerim bi njena Sabina 17. maja letos proslavila prvih deset let zakona, ni imela slabih besed. »Lahko bi rekli, da je bil duša od človeka, vse je naredil in je odlično skrbel za vso družino. Nihče ni slišal, da bi se s Sabino kdaj sporekla ali, bog ne daj, pretepala. Bili so idilična družina brez najmanjših zapletov. Človek nikoli ne bi pomislil, da bi lahko storil kaj takšnega,« žalostno razlaga Marija in dodaja, da ni nikoli ničesar slišala o morilki, Tomaževi sodelavki in očitno ljubici, Aleksandri.

Seveda pa niso redki domačini, ki s prstom kažejo prav na Tomaža, češ, kakšna pošast je to, da je otrokom vzel mamo in jim lagal, da jih je zapustila in odšla neznano kam. Kaj se je pravzaprav dogajalo v tistem času, ko naj bi mamica Sabina napisala poslovilno pismo, nam je razložila babica Marija, ki je usodnega dne, 22. marca, sprejela vnučke pod svojo streho.

Nikoli več ne bodo objeli mamice. FOTO: osebni arhiv

Sabino položili v prerani grob: dobri ljudje zbirali za njene otroke, denar je predan

»Poklicala me je Sabina in me prosila, ali bi jima popazila otroke. Dejala sem, da seveda, tako kot vsakič, ko so potrebovali varstvo. Že okrog štirih popoldne sta mi jih pripeljala in ju sploh nisem spraševala, kam gresta, saj me to nikoli ni zanimalo. Zvečer, okoli pol devetih, me je Sabina še enkrat poklicala in povedala, da prideta čez eno uro. Ko jih ob pol desetih in tudi pozneje ni bilo, mi je vse skupaj postalo sumljivo. Zato sem klicala Sabino, a je zvonilo v prazno, nato sem klicala še Tomaža, pa se tudi on ni oglasil. Pozneje je sicer poklical na hčerin telefon in sem ga vprašala, kaj se dogaja. Rekel mi je, da ne bosta prišla, saj da je Sabina preveč pila. Ko sem mu dejala, da mali Jaka nima stekleničke, mi je odvrnil, da jo bo on pripeljal. Vse skupaj je bilo še bolj sumljivo, ko je pripeljal stekleničko, in čeprav so otroci stali med vrati, sploh ni prišel v hišo, kar se še nikoli ni zgodilo. Dal je stekleničko in mleko, zgodaj zjutraj pa je pripeljal še polnilnik za hčerin telefon in ga pustil na oknu,« nam je žalostno razlagala mama Marija, ki je v soboto okoli pol desetih znova klicala hčerko, a se ni oglašala. Tudi Mojca je klicala sestro in ji pisala sporočila, a ni prejela odziva.

»Ko je Tomaž okoli treh popoldne prišel iz službe, me je poklical in vprašal, ali sem govorila s Sabino, saj da je ni doma. Vprašala sem ga, ali sta se zvečer sporekla, a je dejal, da ne. Dodal je, da sta se ob njegovem odhodu v službo dogovorila, da popoldne skupaj prideta po otroke. Še ljubčka sva si dala, je dejal. Z Mojco sva ga prepričali, da je vse skupaj prijavil policiji, saj tega sam ni nameraval, pozneje pa se je vse odvijalo po že znanem scenariju.«

Odprimo srce

Otroci so zdaj pri babici, in tako bo najmanj do konca tega šolskega leta. Pozneje pa bodo skupaj s CSD Spodnje Podravje, s katerim, kot pravi Marija, odlično sodelujejo, izdelali načrte za prihodnost. Babica Marija ne nasprotuje temu, da bi otroci ostali pri njej, seveda pa dopušča možnost, da bi se preselili v Cirkovce, kjer bi zanje skrbela teta Mojca, ki ima 21-letnega sina. Vsi skupaj pa si želijo predvsem, da bi otroci ostali skupaj, v toplem objemu domačih.

Ob tem je še veliko drugih nedorečenosti, saj je družina gradila veliko hišo in bo zdaj treba odplačati kredite, otroci pa odraščajo in potrebujejo marsikaj. Jaka, Gašper, Žanet in Sara žal nimajo več staršev; mamica se je za vedno poslovila, o očetovi usodi pa bodo odločali na sodišču. Štirje otroci iz Haloz potrebujejo širšo družbeno podporo, zato pozivamo vse ljudi dobre volje, da jim pomagajo do dostojnega življenja.

Naj nas vodi misel, da največ prejmemo, ko damo, ko odpremo srce za nekoga, ki nas potrebuje. Tako bo ves svet lepši in svetlejši. Vsi, ki želite in zmorete, pomagajte ubogim otrokom in dobrim ljudem, ki zdaj skrbijo zanje. V ta namen smo vnovič odprli Sklad Ivana Krambergerja, kamor lahko nakažete sredstva.