Za tünko so meso še popekli (FOTO)
Turistićno društvo Cven, ki spada med najbolj dejavna tovrstna društva v Pomurju, na svojem Grüntu v domači vasi poleg turistične promocije in razvoja kraja posebno pozornost prek različnih etnoloških prireditev in dogodkov namenja ohranjanju tradicije nekdanjih kmečkih opravil, življenja na podeželju in nasploh ohranjanju kulturne in zgodovinske dediščine. In med slednjo spadajo tudi kmečke koline, ki jih imajo vedno zadnji konec tedna v januarju.
Takrat pridobljeno meso od približno 200-kilogramskega prašiča so šele dva tedna pozneje dokončno pospravili v kiblo oziroma tünko, kot ji pravijo v Prlekiji. Tokrat so namreč organizirali tradicionalno popekanje mesa. In zdaj so ga po zeljhanju ali prekajevanju še popekli v domači kmečki peči, ki jo imajo člani društva v prostoru svojega Grünta. To je bilo pravo doživetje za mnoge obiskovalce, ki jih zanima tovrstna obdelava mesa, ki ga bodo v TD Cven uživali skozi vse leto. Predvsem na različnih prireditvah in dogodkih ter ob opravkih, ki jih imajo na svojem posestvu.
Peč je treba predhodno dobro ogreti, za kar so za takšne prilike primerne butare s šibjem ter bukovimi drvmi, ki imajo lep vonj in dajejo veliko vročine.
Eno zadnjih opravil v verigi
Kako je potekal postopek, od kolin do popekanja in naprej do spravila mesa v tünko, nam je razložila Marija Košnik – z možem Milanom sta tudi uradno gospodarja Grünta. V kar mrzlem sobotnem zimskem jutru so v krušni peči najprej zakurili ogenj. Kar dolgo so morali kuriti, da se je vročina dvignila do primerne temperature, da so potem vanjo v lončenih in pločevinastih posodah, ki so primerne za peko, dali meso, kjer se je kar dolgo peklo.
«Peč je treba predhodno dobro ogreti, za kar so za takšne prilike primerne butare s šibjem ter bukovimi drvmi, ki imajo lep vonj in dajejo veliko vročine,« razlaga Marica, kot jo sicer vsi imenujejo. Toda popekanje je eno zadnjih opravil v verigi priprave prave prleške tünke, saj se vse skupaj začne že s pravilno rejo prašiča, nadaljuje pa s kolinami. »In ko so mesarji pred dvema tednoma tedna končali svoje delo in oblikovali lepe kose mesa, je šlo vse to v velike posode za 12 dni v pac, kot pravimo pri nas. Vsak drugi dan je treba kose mesa obračati, da se ne pokvari in začne zaudarjati. Trinajsti dan jih vzamemo iz razsola (paca), da se meso najprej odcedi in potem obesi v zeljhanco oziroma prekajevalnico za približno tri do štiri ure. Ko se kosi mesa ohladijo, jih je treba dobro obrisati s čisto namočeno krpo.
100 kilogramov mesa bodo imeli za različne vrste priložnosti.
Meso mora biti čisto brez ostankov dima, saj bi v nasprotnem zaseka postala rjava, in to ni dobro. Ko se temperatura v krušni peči dvigne do potrebne višine, takrat lahko vanjo damo meso, ki se najprej pol ure peče z ene strani, nato pa do konca, do ene ure, počasi še z druge. Ko je popečeno, se mora dobro ohladiti. V tem času pripravimo zaseko, ki jo natlačimo v posodo, kamor pozneje naložimo še kose mesa, ki jih pred tem dobro posušimo, da jih ne bi napadla plesen. V posodi ne sme biti niti malo zraka, zato močno natlačimo meso in zaseko. Po dobrem mesecu, ko se vse skupaj prepoji, meso zaradi vezave z zaseko postane še bolj sočno in ga lahko že začnemo jesti,« pravi naša sogovornica, ki doda, da bo približno 100 kilogramov mesa del ponudbe ob njihovih opravilih ter prireditvah. Seveda je v tünki tudi nekaj klobas, nekaj prekajenih pa zamrznejo, in ko jih potrebujejo, hitro skuhajo.
Dokler se je meso popekalo, so članice in člani ter njihovi gostje, med katerimi je bil tudi podžupan ljutomerske občine Janko Špindler, že poskušali pripravljene domače jedi: krompirjevo in zeljno solato, kuhane prekajene klobase in rebra ter lansko popečeno meso. Na voljo so seveda imeli tudi domačo žganico in vina ter razne brezalkoholne pijače. Manjkalo ni niti sladkih dobrot, lepih besed in klepeta. Prizadevni predsednik TD Cven, ki šteje skoraj 50 članic in članov, Janko Horvat, ki društvo vodi že 21 let, je spet žarel od zadovoljstva, da na njihovem Grüntu vse poteka v najlepšem redu. In kmalu bo pri njih spet delovno, najprej bo občni zbor, sledijo rezanje brajde in druga nujna opravila, spomladi se začne saditi koruzo ...
Popekanje je eno zadnjih opravil v verigi priprave prave prleške tünke, saj se vse skupaj začne že s pravilno rejo prašiča, nadaljuje pa s kolinami.
Plodnost in razcvet
Čeprav koline nimajo nič opraviti s kakšnim posebnim dnem na letnem koledarju, pa kot pribito drži, da je praznik kolin, furež ali koljereja, kot se še imenuje, še vedno eden največjih praznikov slovenskega, zlasti podeželskega človeka. Svinja ni le domača žival s posebnim mestom v gospodarstvu, ampak prastari človeški in kulturni simbol. V večini primerov simbolizira na eni strani plodnost in razcvet, na drugi strani pa požrešnost, poželenje, jezo in nečistost. Čeprav je krščanstvo poskušalo pregnati poganska in predpoganska pojmovanja, se prašičev še vedno drži simbolika, povezana plodnostjo, občutkom skupnosti, sreče in izobilja.
Svinja predstavlja najhvaležnejši objekt, ob katerem se sproščajo najrazličnejše perverzne šale in obnašanje. Vse druge živali dobijo ljubkovalna imena, le svinje so za to prikrajšane.
