Za znamenitim lovcem ostala zbirka divjadi (FOTO)

Več kot leto dni bo, odkar je umrl Anton Torkar, Leščan, ki je bil znan po tem, da je izdelal tako imenovanega Leškega stražarja, kozolec toplar, ki stoji na vhodu v kraj. Mojster, po poklicu avtoklepar, se je ukvarjal z izdelovanjem skodel.

»Po domače se temu strešniku na našem koncu reče šink'l,« pove hči Saša Dvoršak Torkar: »Njegovo zadnje delo je bila obnova Liznjekove domačije v Kranjski Gori, veliko hiš je prekril s skodlami na Veliki planini, po Lescah so njegovo delo Golčmanov kozolec v parku, cerkveni zid in podobno.«


Pokojni Torkar je bil po srcu in duši lovec: »Tudi mami Antonija je lovka in vse, kar sta postavila na ogled v zasebnem družinskem lovskem muzeju, je njuno, nič ni izposojeno ali pripeljano od drugod. Oče si je želel popolnoma dodelati muzej, delal je vse ročno in tako, da je v stiku z naravo. Včasih je bil na tem mestu hlev za kmetijo. Ko smo opustili živinorejo, bila je neke vrste mini kmetija z desetimi telicami ter par ovcami in kozami, je oče takoj začel obnovo hleva. Sprva nismo vedeli, da bo to muzej, potem pa je oče počasi začel odkrivati, kaj bo tam nastalo.« Torkar je vedno rad delal z lesom in že leta 1973 postavil hiško na Ricmanovi planini v osrčju Jelovice, ki je še danes kot iz pravljice. »Nekaj bomo sicer morali obnoviti, toda kot celota je v izjemnem stanju. Vidi se, da je oče delal s srcem, za svojo dušo.«
 

Nenavadna zanimivost

Ko je oče umrl, je hči Saša želela, da bi njegovo zadnje počivališče zaznamovalo nekaj posebnega: »Nisem pristašinja granita in kamnov. Tudi oče je ljubil les. Zato sva z možem Branetom izdelala okvir iz lesa za njegov grob, nato pa sem se za spomenik ozrla naokoli in prišla do informacij o Jerneju Verbuču iz Šmartnega v Rožni dolini. Gre za umetnika, ki izdeluje unikatne skulpture iz lesa. Spoznala sva se, predstavila sem mu očetovo življenje in delo, in ko sem mu omenila svojo željo, je hitro odgovoril, da se mi bo potrudil ustreči.« V spomenik, ki je bil nedavno postavljen na leškem pokopališču ob cerkvi Marijinega vnebovzetja, je bilo vloženo veliko ur truda.


»Osnovni material je bil hrastov panj, in ko smo ga šli iskat, smo ga trije komaj dvignili na prikolico. Na mesto, kjer leži moj oče, smo ga postavili prejšnjo soboto,« razloži hči in nadaljuje: »Kljub temu da je spomenik nenavaden, pravzaprav zunaj ustaljenih načinov zaznamovanja počivališč pokojnih, smo do zdaj slišali veliko pohval in odobravanja. Priznam, da sem se malo bala, da bo prišlo do negodovanja, saj Lesce niso velik kraj, hkrati so tudi precej konservativne. Toda spomenik je v času, odkar stoji, postal drobna zanimivost na našem pokopališču, kar je še dodana vrednost temu, da stoji v spomin mojemu očetu.«