Zadržujemo sapo, ker vemo, da prihaja drugi val

»Joj, ja, imel sem veliko dilemo. Z najdražjo sva se zadnjič videla v začetku marca, vedel sem, da bo blokada, da ne bom mogel nikamor. Tudi moja sestra živi in dela v Angliji, v Londonu, in ko je ona dobila repatriacijski polet, so vsi moji navijali, da bi prišel še jaz. A meni se je zdelo, da v Sloveniji ne bi mogel pomagati: dva tedna v samoizolaciji, potem pa ne bi mogel delati kot zdravnik, tako da bi bil popolnoma nemočen. Medtem ko lahko tukaj v Angliji vseeno nekaj naredim,« nam je zaupal 30-letni Ljubljančan Mark Kačar. Diplomirani zdravnik, ki se je v Leedsu na severu Anglije znašel med doktoratom s področja avtoinflamatornih bolezni, z upanjem, da bi bil ta v Sloveniji priznan kot del specializacije iz imunologije. Že leto in pol dela pri Leeds Teaching Hospitals NHS Trust, ki združuje štiri državne bolnišnice.

Trenutno pa v izrednih razmerah prostovoljno dela v ekipi 10 zdravnikov različnih specializacij, ki proučujejo, ali katero od že znanih zdravil lahko pomaga pri novi koronavirusni bolezni.

Tretjine okuženih ne zdravijo

Kot domnevajo, je za razvoj cepiva, ki bi premagalo smrtonosni virus, potrebnih vsaj 18 mesecev, saj ga je treba naprej preizkusiti na zdravih ljudeh in šele nato na bolnih. »V Angliji sta dva prostovoljca dobila injekcijo cepiva, a dvomim, da bo nared pred koncem letošnjega leta,« meni sogovornik.

Od 80 do 90 odstotkov primernih bolnikov se pridruži študiji. »Problem je, ker je tretjina hospitaliziranih za paliativno oskrbo. Ti pa terapije ne dobijo, saj je bistvo paliative ravno v tem, da ne zdraviš bolezni. Večinoma imajo tudi zelo hude pridružene bolezni,« pravi Kačar. Pojasni, da glavna študija pri okuženih s koronavirusom ugotavlja učinkovitost treh zdravil: in sicer zdravila za HIV, zdravila za lupus in steroidov. »Delamo še na dveh novih študijah, in sicer glede zdravil remdezivir in tocilizumab. Zadnji je biološko zdravilo, ki učinkovito zavira vnetja, ki so razlog za poslabšanje stanja teh pacientov. Ravno v tej študiji sem koordinator; moj nadzornik je glavni preiskovalec, jaz kot njegov pomočnik iščem paciente. Zelo zanimiva študija, zelo obetavna, vsaj tako kažejo tudi podatki, ki prihajajo s Kitajske,« pravi Ljubljančan, ki se je za poklic zdravnika odločil v tretjem letniku gimnazije. Pa ste zdravniki posebne ekipe ustrezno zaščiteni? »V bistvu ne. Vsi nosimo maske, predpasnike in rokavice, skafandrov pa ne. A me ni strah. Star sem 30 let in nimam nobenih drugih bolezni. Med desetimi sodelavci je bila do zdaj potrjena ena okužba, trije pa so se samoizolirali brez testiranja. V Angliji zelo dolgo niso testirali zdravnikov. Če je imel simptome, so ga poslali domov za dva tedna, in to je bilo to. Ravno na začetku, ko smo imeli ogromno pacientov, se je veliko zdravnikov moralo samoizolirati, ker so se nekega jutra zbudili malo skrokani ali pa ker so prikolesarili v službo brez šala. Hvala bogu smo v Leedsu to kmalu uredili, to je zdaj odlično,« meni sogovornik.

Ponosen na domovino

Ob izbruhu koronavirusa je bila na Otoku popolna zmeda, država pa preveč mehka pri navodilih in ukrepih za zajezitev, ugotavlja Kačar. »Ljudje so šele pred hospitalizacijo premiera Borisa Johnsona ugotovili, da ni hec. Ko je začelo število mrtvih naraščati, so vsi postali zelo resni,« pravi zdravnik, ki seveda spremlja dogajanje tudi v Sloveniji. »Na svojo domovino pa sem neizmerno ponosen. Res sem navdušen, tudi številke to kažejo.« Kačar največje zasluge za uspešno spopadanje s koronavirusom pripisuje infektologom. »Naši infektologi so prevzeli večino bremena. Do te točke, da so kar nove intenzivne sobe odpirali. Navdušen sem, ker so omogočili, da ostali zdravstveni sistem funkcionira,« pojasnjuje. Marka Kačarja pa skrbi, ker se ljudje virusa tako bojijo, da morda umirajo zaradi drugih bolezni. »Zanima me, koliko ljudi ni umrlo neposredno zaradi korone, temveč zato, ker jih je dva dni bolel trebuh, pa niso šli k zdravniku, vmes pa jim je počil slepič. Ali pa srčni infarkti: ne bom klical rešilca, da ne bom fasal korone, imaš pa zaprto koronarko. Konec,« je jasen sogovornik. Prepričan je, da se svet, ki ga poznamo, ne bo več vrnil. »Tega, da najdeš vozovnice za Barcelono za 40 evrov in skočiš tja čez vikend, ne bo več.«
Tudi v Angliji je število okuženih začelo padati tako hitro, kot je naraščalo. A zdravniki dobro vedo, da še zdaleč ni konec. »Trenutno držimo sapo, ker vemo, da nas, ko se sprostijo omejitve, čaka drugi val. Vsi se pripravljamo, učimo se na napakah, ki smo jih naredili prvič. Zdaj točno vemo, kaj moramo narediti in česa ne, katere prakse so se obrestovale in katere so bile škodljive. Tudi ko se bodo omejitve sprostile, bo to šele drugi akt zelo dolge drame. Življenje bo zelo drugačno. Moralo bi biti drugačno. Ni nujno, da bodo vrhovi tako dramatični kot prvi, je pa odvisno od načrta, ki mu bo določena država sledila. Ali bo odprla vse hkrati ali postopoma, to bo odločalo. Kajti problem s to boleznijo je, da je tako velik zamik med okužbo in vrhom. Tisti, ki pride na respirator, ima že deset dni simptome, kar je v bistvu teden po okužbi. Če rečemo, pojdite ven in se družite, bomo šele čez en mesec videli tiste, ki bodo končali na intenzivi. Te zapoznele reakcije ljudje še vedno ne moremo dojeti,« sklene naš sogovornik.