HOČEJO JO NAZAJ
Zahtevajo, da se 500 let stara slika še letos vrne v Piran
Vittore Carpaccio jo je narisal po naročilu Pirančanov. V strahu pred vojnim uničenjem so jo odpeljali v Italijo.
Odpri galerijo
Piran je bil v 16. stoletju očitno zelo bogato mesto. FOTO: Jože Suhadolnik
PIRAN – V stranski cerkveni ladji samostanske cerkve sv. Frančiška Asiškega v Piranu že 78 let zeva prazen renesančni okvir za sliko. Oltar z okvirjem je skrbno restavriran, poskrbljeno je za osvetlitev in varnostne sisteme. Minoriti namreč že vrsto let pričakujejo, da se bo tja na svoje izvorno mesto vrnilo 280 krat 210 cm veliko in 500 let staro dragoceno platno Marija z detetom na prestolu in šestimi svetniki.
Nedavno prostor za sliko ni bil povsem prazen, saj so jo v okviru piranskega Carpacciovega leta in v sodelovanju z Društvom prijateljev zakladov sv. Jurija vanj projicirali. Obenem so v križnem hodniku samostana pripravili razstavo 22 fotografij, s katero si želijo javnosti približati to znamenito delo, ki je še vedno v Padovi, in morda tudi pospešiti njegovo vrnitev.
Fotografije so delo uglednega fotografa Ubalda Trnkoczya, ki je Carpaccievo sliko fotografsko razdelal. Tako jo predstavlja skozi detajle, da so ti v očeh običajnega opazovalca še bolj izraziti. »Prav detajli bogatijo to sliko in vsak ima svojo zgodbo, je metafora zase. Skozi prikaz detajlov na razstavi spoznavamo zgodbo cele slike, njeno zgovornost in pomen za Piran,« pravi avtor.
Razstavo je z razlago slike odprla piranska akademska slikarka in restavratorka Mira Ličen Krmpotić. Poudarila je, da je delo dokument časa, v katerem je nastalo, in renesančnega načina gledanja na svet. Marijo in dete prikazuje na visokem prestolu in v nadrealnem okolju. Jezušček v levi roki drži par češenj, ki simbolizirajo raj, obenem pa napovedujejo Jezusovo trpljenje. Gleda v svetilko, ki visi s stropa, kar morda nakazuje na odrešenje. Pod prestolom je vaza s perunikami. Ta roža je Marijina roža in na sliki verjetno predstavlja vez med nebom in zemljo oziroma prek Marije in Jezuščka našo vez z bogom.
Okoli prestola je šest v molitvi zbranih svetnikov, ki so imeli po mnenju naročnikov slike izpred 500 let v piranskem okolju določeno vlogo. Na levi strani so sv. Frančišek s križem v roki, sv. Peter, ki ima v rokah knjigo in ključ, ter sv. Ambrož, ki je bil cerkveni učitelj. Na drugi strani je zatopljen v branje sv. Anton Padovanski z lilijo, simbolom čistosti, pod njo je sveta Klara Asiška. Tudi ona ima v roki lilijo in je poglobljena v meditacijo. Spodaj desno je vojščak, nepogrešljivi zaščitnik Pirana sv. Jurij, ki ima v rokah zastavo z rdečim križem, simbolom mesta.
Posebno dokumentarno vrednost imata levo in desno od Marije narisani veduti, za kateri so mnogi prepričani, da prikazujeta Piran, kakršen je bil pred pol tisočletja. Tam so med drugim vidne župnijska cerkev sv. Jurija, ki je imela takrat zvonik na levi strani, cerkev sv. Frančiška, nekdanji cerkvi sv. Nikolaja in sv. Mohorja, stari zvonik z mestno uro, mandrač in nekdanje judovsko pokopališče.
In kakšna je zgodba slike, ki spada med najdragocenejša dela, ki jih najdemo v najbolj zvenečih galerijah sveta? Je delo zgodnjerenesančnega slikarja beneške šole ter mojstra narativnih prizorov Vittoreja Carpaccia. Rodil se je okoli leta 1465 v Benetkah. Na povabilo je prišel v Koper, kjer je ustvaril vrsto del in tam naj bi tudi preživel zadnje desetletje svojega življenja. V tem času je leta 1518 po naročilu piranskih minoritov ustvaril tudi omenjeno sliko. Piran je bil takrat očitno zelo bogato mesto, saj naj bi po nekaterih virih zanjo odšteli preračunano po primerjavi tedanje in sedanje vrednosti konj kar okoli 300.000 evrov. Dukate so zbirali tudi s prispevki, pri čemer naj bi se še zlasti izkazal neki Zorzi Barbier.
S sliko so piranski minoriti takrat počastili 200-letnico posvetitve njihove minoritske cerkve sv. Frančiška Asiškega. Oltar je krasila kar 422 let, dokler je niso leta 1940 v strahu pred vojnim uničenjem odpeljali v Italijo in jo tam zaščitili. Piran je bil namreč takrat pod italijansko oblastjo in podobna usoda je doletela še mnogo drugih umetnin po Istri ter drugje. Že več desetletij potekajo spomeniškovarstvena, muzejska in seveda diplomatska posredovanja za njihovo vrnitev.
Provincial slovenskih minoritov pater Milan Kos je prepričan, da bodo tudi prizadevanja prireditev v okviru piranskega Carpaccievega leta prispevala k vrnitvi slike in da se bo to morda zgodilo že konec leta. Slika je namreč pri minoritih v Padovi, v muzeju Antoniano, ki je ob baziliki sv. Antona Padovanskega. Po besedah gvardijana piranskih minoritov patra Slavka Stermška so jo padovanski patri pripravljeni vrniti, vendar dovoljenja italijanske države za to še ni. Kako močno si sliko želijo nazaj v Piranu, bodo v okviru Carpaccievega leta pokazali še s kakimi desetimi dogodki, ki se bodo končali decembra s simpozijem o njej.
Nedavno prostor za sliko ni bil povsem prazen, saj so jo v okviru piranskega Carpacciovega leta in v sodelovanju z Društvom prijateljev zakladov sv. Jurija vanj projicirali. Obenem so v križnem hodniku samostana pripravili razstavo 22 fotografij, s katero si želijo javnosti približati to znamenito delo, ki je še vedno v Padovi, in morda tudi pospešiti njegovo vrnitev.
Fotografije so delo uglednega fotografa Ubalda Trnkoczya, ki je Carpaccievo sliko fotografsko razdelal. Tako jo predstavlja skozi detajle, da so ti v očeh običajnega opazovalca še bolj izraziti. »Prav detajli bogatijo to sliko in vsak ima svojo zgodbo, je metafora zase. Skozi prikaz detajlov na razstavi spoznavamo zgodbo cele slike, njeno zgovornost in pomen za Piran,« pravi avtor.
Razstavo je z razlago slike odprla piranska akademska slikarka in restavratorka Mira Ličen Krmpotić. Poudarila je, da je delo dokument časa, v katerem je nastalo, in renesančnega načina gledanja na svet. Marijo in dete prikazuje na visokem prestolu in v nadrealnem okolju. Jezušček v levi roki drži par češenj, ki simbolizirajo raj, obenem pa napovedujejo Jezusovo trpljenje. Gleda v svetilko, ki visi s stropa, kar morda nakazuje na odrešenje. Pod prestolom je vaza s perunikami. Ta roža je Marijina roža in na sliki verjetno predstavlja vez med nebom in zemljo oziroma prek Marije in Jezuščka našo vez z bogom.
Okoli prestola je šest v molitvi zbranih svetnikov, ki so imeli po mnenju naročnikov slike izpred 500 let v piranskem okolju določeno vlogo. Na levi strani so sv. Frančišek s križem v roki, sv. Peter, ki ima v rokah knjigo in ključ, ter sv. Ambrož, ki je bil cerkveni učitelj. Na drugi strani je zatopljen v branje sv. Anton Padovanski z lilijo, simbolom čistosti, pod njo je sveta Klara Asiška. Tudi ona ima v roki lilijo in je poglobljena v meditacijo. Spodaj desno je vojščak, nepogrešljivi zaščitnik Pirana sv. Jurij, ki ima v rokah zastavo z rdečim križem, simbolom mesta.
Posebno dokumentarno vrednost imata levo in desno od Marije narisani veduti, za kateri so mnogi prepričani, da prikazujeta Piran, kakršen je bil pred pol tisočletja. Tam so med drugim vidne župnijska cerkev sv. Jurija, ki je imela takrat zvonik na levi strani, cerkev sv. Frančiška, nekdanji cerkvi sv. Nikolaja in sv. Mohorja, stari zvonik z mestno uro, mandrač in nekdanje judovsko pokopališče.
In kakšna je zgodba slike, ki spada med najdragocenejša dela, ki jih najdemo v najbolj zvenečih galerijah sveta? Je delo zgodnjerenesančnega slikarja beneške šole ter mojstra narativnih prizorov Vittoreja Carpaccia. Rodil se je okoli leta 1465 v Benetkah. Na povabilo je prišel v Koper, kjer je ustvaril vrsto del in tam naj bi tudi preživel zadnje desetletje svojega življenja. V tem času je leta 1518 po naročilu piranskih minoritov ustvaril tudi omenjeno sliko. Piran je bil takrat očitno zelo bogato mesto, saj naj bi po nekaterih virih zanjo odšteli preračunano po primerjavi tedanje in sedanje vrednosti konj kar okoli 300.000 evrov. Dukate so zbirali tudi s prispevki, pri čemer naj bi se še zlasti izkazal neki Zorzi Barbier.
S sliko so piranski minoriti takrat počastili 200-letnico posvetitve njihove minoritske cerkve sv. Frančiška Asiškega. Oltar je krasila kar 422 let, dokler je niso leta 1940 v strahu pred vojnim uničenjem odpeljali v Italijo in jo tam zaščitili. Piran je bil namreč takrat pod italijansko oblastjo in podobna usoda je doletela še mnogo drugih umetnin po Istri ter drugje. Že več desetletij potekajo spomeniškovarstvena, muzejska in seveda diplomatska posredovanja za njihovo vrnitev.
Provincial slovenskih minoritov pater Milan Kos je prepričan, da bodo tudi prizadevanja prireditev v okviru piranskega Carpaccievega leta prispevala k vrnitvi slike in da se bo to morda zgodilo že konec leta. Slika je namreč pri minoritih v Padovi, v muzeju Antoniano, ki je ob baziliki sv. Antona Padovanskega. Po besedah gvardijana piranskih minoritov patra Slavka Stermška so jo padovanski patri pripravljeni vrniti, vendar dovoljenja italijanske države za to še ni. Kako močno si sliko želijo nazaj v Piranu, bodo v okviru Carpaccievega leta pokazali še s kakimi desetimi dogodki, ki se bodo končali decembra s simpozijem o njej.
