POGINULE ŽIVALI

Zakaj povoženih živali ne odpeljejo takoj?

Največkrat so razlog vozniki, ki ne sporočijo natančne lokacije poginulih živali, pa tudi prezasedenost veterinarskih higienikov.
Fotografija: Ne najbolj primeren način odstranjevanja povožene živali s ceste FOTO: REUTERS
Odpri galerijo
Ne najbolj primeren način odstranjevanja povožene živali s ceste FOTO: REUTERS

Na lokalnih, državnih cestah in celo avtocestah vsak dan srečujemo ogromno povoženih mačk, psov, kun, lisic, ježev, jazbecev in drugih domačih in divjih živali. Medtem ko večjo divjad v sodelovanju z lovci pooblaščene osebe zelo hitro odstranijo, mala divjad ostaja ob cesti tudi po več dni. Žal vmes druga divjad (vrane, srake ali kakšna ujeda) prihaja na pojedino mrhovine. Ker to ni ne higienično ne lepo za gledati, nas je zanimalo, kaj se zgodi, ko nekdo pokliče na 112 in prijavi povoženo ali zbito žival, kdo in kako ukrepa.
Povožena srna FOTO: LZS
Povožena srna FOTO: LZS

V pogovoru z Janezom Kudrom iz ljubljanske enote Nacionalnega veterinarskega inštituta, ki je kar 28 let opravljal terensko delo higienika v dežurni veterinarsko-higienski službi, smo izvedeli, kako pomembno je, da bi vsak voznik, ki je povozil žival, kraj nesreče nemudoma zavaroval, nato pa poklical na 112, ki zatem obvesti pristojne službe, da poskrbijo za odvoz kadavra. Če gre za manjšo škodo na avtu, jih večina brez obvestila na 112 odpelje, na kraju nesreče pa ostanejo le, kadar bi jim to koristilo pri uveljavljanju poplačila večje škode na vozilu pri zavarovalnici oziroma se je celo kdo poškodoval.
 

Kdaj lahko sami ukrepamo


Čeprav bi bilo s stališča prometne varnosti zaželeno, da voznik s ceste čim prej umakne zbito žival, tega ni pametno storiti, če pri roki nimamo primerne zaščite (rokavice, plastična vreča), da ne bi prišli v stik z morda bolno živaljo. Še sploh če je ta še živa oziroma le ranjena in bi voznika lahko ranila.


Za odvoz kadavrov največkrat poskrbijo veterinarski higieniki. Kadar gre za veliko divjad in zveri (jelen, srna, divji prašič, medved, volk, lisica, šakal), za poginule ali ranjene živali poskrbijo skupaj z lovci, za manjše divje ali domače pa higieniki sami. Dejstvo je, da so za tako početje higieniki najbolje opremljeni. Vsi so namreč cepljeni proti steklini, imajo potrebno zaščitno obleko in opremo pa tudi vitel za nalaganje težjih kadavrov.


Kuder je povedal, da gre za nevarno dejavnost, saj se je treba dostikrat ustaviti ob robu ceste in povoženo žival naložiti, kar je stresno zlasti na avtocestah ali za nepreglednim ovinkom. Dela je ogromno, na posamezno lokacijo pa morajo včasih tudi po večkrat, saj jim prijavitelji dajo premalo natančne podatke oziroma so morda kadavre medtem že prestavili ljudje ali zveri.
 

Premalo higienikov


Čeprav ima veterinarsko-higienska služba za širše območje Ljubljane in Kranja pet vozil in štiri tovornjake, služba pa je organizirana še za novomeško, novogoriško, ptujsko, celjsko in mariborsko območje, je 38 higienikov za vso državo velikokrat premalo, da bi lahko povožene živali odstranili v enem dnevu. Še posebno ker je njihova pretežna naloga odstranjevanje poginulih domačih živali s kmetij in veterinarskih organizacij.


Ko smo Kudra poklicali, je povedal, da je tistega dne do 10.20 prejel obvestila o devetih povoženih živalih in da jih bo do konca dneva zagotovo vsaj še enkrat toliko. Čeprav je delo organizirano tako, da ima ljubljansko območje kot prometno najbolj obremenjeno prednost pred drugimi, pa živali največkrat odstranjujejo tako, da jih z eno vožnjo poberejo kar se da veliko ob cestah v isti smeri, ne pa ene tu in druge tam. To pa pomeni, da kakšen kadaver ob cesti lahko označen s stožcem leži nekaj dni. Vzdrževalci cest namreč zaradi nevarnosti okužb z boleznimi največkrat poberejo le kakšnega ježa ali ptiča, drugo pa prepustijo higienikom in lovcem.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije