Mamico štirih otrok »sezulo«: za delovne zvezke in zvezke malo manj kot 900 evrov
Na področju osnovnošolskega izobraževanja imamo vzpostavljene številne sistemske ukrepe, ki pomagajo zagotavljati vsem učencem enake pogoje, ne glede na njihov socioekonomski položaj ali druge osebne okoliščine. Med te ukrepe lahko uvrščamo brezplačno izposojo učbenikov, subvencionirano šolsko prehrano, razširjen program, sofinanciranje šole v naravi, prilagojeno izobraževanje za otroke s posebnimi potrebami in podobno. Kako pa je s šolskimi potrebščinami, kot so zvezki in delovni zvezki za osnovnošolce?
Kaj vse osnovnošolec potrebuje pri pouku od prvega do devetega razreda? Koliko stanejo obvezne potrebščine? Kdo jih določi? Kakšno vlogo ima pri tem združenje ravnateljev osnovnih in glasbenih šol, ki je bilo ustanovljeno z namenom, željo in s ciljem, da se v slovenskem prostoru oblikuje enotna doktrina poslovodenja in pedagoškega vodenja v šolah? Kakšno vlogo ima pri izbiri ravnatelj šole in kakšno Svet staršev?
Široko razvejana mreža
Osnovne šole ustanavljajo lokalne skupnosti, ki pridobivajo sredstva iz občinskega in državnega proračuna ter drugih virov. V Sloveniji imamo široko razvejano mrežo osnovnih šol, ki otrokom zagotavlja, da hodijo v šolo čim bliže svojemu domu. Bi lahko sredstva, ki jih pridobijo, vključevala tudi obvezne šolske potrebščine, kot so zvezki in delovni zvezki? S tem perečim vprašanjem se namreč soočajo starši vsako leto, že od osamosvojitve Slovenije naprej. Lahko družine z nižjimi dohodki zaprosijo za pomoč – na koga se lahko obrnejo? Na družbenih omrežjih se kot vsako leto nizajo visoke številke obupanih staršev. Mati štirih je zapisala, da je za delovne zvezke in zvezke plačala malo manj kot 900 evrov. Zasledili smo tudi raznolikost v zahtevah učiteljev, saj na primer na eni osnovni šoli starš porabi 90 evrov, na drugi pa za otroka v istem razredu 200 evrov.
Vprašanja smo naslovili na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, pogovarjali smo se z ravnateljem OŠ Bežigrad dr. Bojanom Jerajem, za komentar pa smo prosili tudi strokovnjakinjo za šolstvo Angelco Likovič, nekdanjo ravnateljico in bivšo državno sekretarko ministrstva za šolstvo, znanost in šport.
Služba za stike z javnostjo ministrstva je razložila, da imajo v skladu z zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja javne osnovne šole učbeniški sklad, iz katerega si vsi učenci lahko brezplačno izposodijo učbenike. V šolah, ki izvajajo javno veljavne programe, se lahko uporabljajo samo učbeniki, ki jih potrdi pristojni strokovni svet. Delovni zvezki so za otroke od 1. do 3. razreda osnovne šole brezplačni. Učitelji so strokovno avtonomni za izvedbo pouka in izbiro učbenikov ter učnega gradiva, ki jih bodo učenci uporabljali pri pouku, vendar so pri tem dolžni upoštevati tako predpise kot priporočila ter ravnati v največjo korist učenca.
Za lažje odločanje v zvezi s predlogom seznama učbenikov, delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv so na spletni strani Zavoda RS za šolstvo na voljo priporočila za izbiro učbenikov in kompletov učnih gradiv. O izbiri drugih šolskih pripomočkov se starši odločajo samostojno, šole pa lahko predlagajo staršem nakup učnih pripomočkov, ki se jim zdijo najustreznejši za izvajanje izobraževalnega procesa. Šole lahko pri tem staršem pomagajo z navajanjem primerljivih artiklov, končna odločitev pa je seveda na strani staršev.
Je končna odločitev res na strani staršev?
Dr. Bojan Jeraj, ravnatelj OŠ Bežigrad, odgovarja, da si lahko učenci izposodijo učbenike iz učbeniškega sklada. »Pri tem je zanimivo izpostaviti, da se nekateri starši kljub visokim cenam učbenikov odločijo kupiti nove. Nakup delovnih zvezkov je potreben od 4. razreda dalje, saj v prvih treh razredih učenci prejmejo brezplačne komplete delovnih zvezkov. V 4. in 5. razredu je potreben nakup manjšega števila delovnih zvezkov in znesek na naši šoli znaša približno 45 evrov, od 6. razreda dalje pa se število delovnih zvezkov nekoliko poveča in znaša znesek približno med 110 in 140 evri. Cena nakupa delovnih zvezkov v višjih razredih je lahko še nekoliko višja tudi glede na to, katere izbirne predmete učenec obiskuje. Tako lahko znaša znesek tudi do približno 180 evrov. Menim, da je za mnoge starše v današnjem času nakup novih obveznih šolskih potrebščin zelo stresno obdobje, saj so zneski zelo visoki, nato pa se starši pogosto srečajo še z različnimi željami in kapricami svojih otrok po nakupu ostalih modernih in 'estetskih' šolskih potrebščin, kot so posebni zvezki z idoli, moderna pisala (ki so pogosto za pravilno držo pisanja neuporabna), šolske torbe (moderne na skirojih) ipd. V tem času se je papirna galanterija tako cenovno povišala, da smo na naši šoli staršem na svetu staršev svetovali, da učenci uporabljajo v novem šolskem letu še neporabljene zvezke pri istem predmetu in druge potrebščine, ki so v dobrem stanju. Naj posebej izpostavim, da se za izbor delovnih zvezkov odločijo učitelji na strokovnih aktivih (podpiram avtonomno odločitev učiteljev pri tem in menim, da je nujna), ki ga nato skupaj z izborom ostalih obveznih šolskih potrebščin posamezne vodje strokovnih aktivov predstavijo predstavnikom staršev posameznih oddelkov na svetu staršev. Predstavniki staršev lahko podajo svoje mnenje, o izboru nakupa obveznih šolskih potrebščin pa ne odločajo, saj je svet staršev svetovalni organ šole. Vloga ravnatelja v tem kontekstu je predvsem v tem, da spodbudim učitelje k tehtnemu razmisleku o dejanski potrebi po številu delovnih zvezkov in jih nagovorim k aktivnejši uporabi drugih metod dela. Dejansko je vse več inovativnih učiteljev, ki se pri svojem predmetu bodisi ne odločijo za delovne zvezke bodisi se odločijo le za enega namesto dveh ali treh. Kot sem že omenil, si nekateri starši zelo težko privoščijo nakup obveznih šolskih potrebščin, še posebej če imajo več kot enega šoloobveznega otroka. Če zaprosijo za pomoč, mora tem staršem šola priti naproti.«
Kako lahko pomaga šola?
»Pri nas se lahko starši obrnejo na svetovalno službo, šolski sklad potem obravnava vlogo in glede na okoliščine staršev ustrezno ukrepa. Čeprav so posamezni starši dejansko v stiski, se dogajajo tudi izkoriščanja, ko starši prosijo za denarno pomoč, navzven pa kažejo nadstandardni stil življenja (vozijo se v dragih avtomobilih ipd.). Tako je opaziti med šolami velike razlike v cenah nakupa obveznih šolskih potrebščin. Kot menijo mnogi starši, bi seveda bilo dobro razmišljanje v smeri, da bi ali država ali lokalna skupnost finančno podprla tudi nakup delovnih zvezkov, vendar se pri tem srečamo predvsem z dvema velikima vprašanjema o poenotenju učnih gradiv in avtonomnosti učiteljev pri odločanju. Predvidevam, da do nekaterih razlik med šolami prihaja tudi v različnih zahtevah nakupa likovnih pripomočkov. Naj poudarim, da je naša praksa pokazala, da starši pogosto kupujejo navidezno 'poceni' likovne pripomočke v navadnih trgovinah, zaradi slabe kakovosti pa morajo med šolskim letom nakup večkrat ponoviti. Ena možnost v razmislek je tudi, da šola kupi določene likovne pripomočke v specializiranih trgovinah, ki so kvalitetnejši in ob večji količini tudi cenejši (npr. litrske tempera barve, glina ipd.), nato pa starši poravnajo stroške nakupa po položnici. Tako se pogosto zdi, da se izognemo slabi volji na obeh straneh,« je meni Bojan Jeraj, ravnatelj OŠ Bežigrad.
Vsaka šola odloča po svoje
Tudi Angelca Likovič je poudarila, da potrebščine za osnovnošolce v Sloveniji niso enotne. »O tem se vsaka šola odloča po svoje. Šole mnogo premalo sodelujejo s Sveti staršev, ki bi pri tem morali imeti pomembno vlogo. Delovnih zvezkov je mnogo preveč, mnogi so tudi nekvalitetni – kar kaže na 'zaslužkarstvo'. O uporabi delovnih zvezkov morajo odločati starši. Seveda je to za učitelje najlažje po liniji najmanjšega odpora. Dogaja se, da učitelji zahtevajo delovne zvezke, ob koncu leta pa so napol prazni ̶ nerešene naloge in tudi brez pregleda učitelja. Na to morajo glasno opozarjati starši. Mnogo bolj pametno delajo učitelji, ki učne lističe sestavljajo sami glede na strukturo razreda. Naloge tudi diferencirajo, učenci pa imajo možnost izbire od lažjega k težjemu. Prav bi bilo, da se Sveti staršev skupaj z ravnatelji šol obrnejo na ustanovitelja, torej občino in prosijo za finančno pomoč, da občina iz občinskega proračuna krije sredstva obveznih šolskih potrebščin. Najpametneje pa bi bilo, da bi se to rešilo na ravni države, prek ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Izobraževanje je eno najpomembnejših podsistemov, le izobražen slovenski narod bo kos nalogam, ki jih prinaša novi čas.«
