Zakon Jožica in Marijan bogatila s pesmijo
Udeležiti se diamantne poroke je vedno užitek. Užitek zato, ker redki doživijo tako visok zakonski jubilej. Prav zato smo bili veseli povabila župana občine Sv. Jurij ob Ščavnici Antona Slane, da v sliki in besedi zabeležimo ta prijetni dogodek.
Bil je lep sončen, ne prevroč sobotni dan, ko so se zbrali sorodniki in prijatelji Jožice in Marijana Korelca iz Kupetincev, da bi z njima proslavili 60 let njunega skupnega zakonskega življenja, diamantno poroko. Ni treba posebej poudarjati, da je bilo med svati veliko veselo razpoloženih. Dobro voljo pa sta izkazovala tudi slavljenca, ki se jima je ob objemih njunih najbližjih orosilo oko.
Podarjena drug drugemu
Civilni obred je opravil župan Slana, ki je v nagovoru orisal njuno življenjsko pot ter skupno življenje v zakonu. V čustvenem nagovoru je med drugim povedal: »Bilo je davnega 14. julija 1962, celo v prejšnjem stoletju. Šestdeset let je minilo od tistega dne, ko sta uradno stopila na skupno življenjsko pot. Iz vajine življenjske pomladi so tistega oddaljenega dne prekipevali ljubezen, hrepenenje in pričakovanja po skupni družinski sreči. A takrat razmere niso bile naklonjene mlademu paru, ki je začel povsem na novo kovati prihodnost iz nič. V tistih nepredvidljivih in težkih časih so vajine mladostne sanje prerasle v zrelost jeklenega mladega moža in žene. Nič vama ni bilo podarjeno, razen drug drugemu. Najlepših slovenskih besed vama nikoli ni bilo težko izreči. Prosim, oprosti, hvala ter rad te imam. Razdajala sta se za svoje drage, pa tudi mnogi drugi so bili deležni vajinega razumevanja in dobrote. Kar sta imela, sta sprva dajala svojim otrokom, hčerkam Saški, Ireni in Zdenki, na katere sta upravičeno ponosna.« Po končanem obredu poroke je župan v imenu občine zakonca razglasil za diamantna poročenca in jima izročil diamantno poročno listino. Ob čestitki jima je podaril tudi knjigo avtorja Michaela Moellerja Resnica se začenja v dvoje.
Svatje so zakoncema nazdravili in zapeli Kol'kor kapljic, tol'ko let. Potem so se podali na veselo praznovanje, ki je potekalo v gasilskem domu na Stari Gori, kjer so si svatje ogledali znameniti mlin na veter, kmečki muzej in poznobaročno cerkev Sv. Duha, kjer hranijo druge najstarejše cerkvene orgle v Sloveniji. Za zabavo sta poskrbeli harmonikarki in pevki, sestrici Eva in Lana Tompa, iz Rihtarovcev pri Radencih.
Pevska družina
Jožica se je rodila leta 1943 v Kupetincih, Marijan pa v Gorenji vasi pri Mokronogu, leta 1936. Skupno življenjsko pot sta začela v Mariboru, kjer sta našla tudi zaposlitev. Jožica na železnici, Sekcija za vleko na Studencih v Mariboru, kjer je bila vodja službe za statistiko. Marijan se je zaposlil v Metalni kot varilec. Svoje varilsko znanje je razdajal na terenu v mnogo mestih takratne Jugoslavije, tudi v Afriki, v Gvineji, kjer je 14 mesecev, pri 55 °C, varil cevovod za elektrarno. Tri hčerke so ju obdarile s šestimi vnuki in tremi pravnuki.
Razdajala sta se za svoje drage, pa tudi mnogi drugi so bili deležni vajinega razumevanja in dobrote.
V veliko veselje jima je, da ju otroci z družinami, ki so jima pripravili praznovanje, radi obiščejo. Po upokojitvi sta si dom ustvarila na ženinem domu v Kupetincih, kjer uživata jesen življenja. Bila sta tudi vseskozi družbeno aktivna. Marijan je bil 20 let predsednik Društva upokojencev Sv. Jurij ob Ščavnici, Jožica pa prav toliko let tajnica društva. Oba sta pela v pevskem zboru DU Jakob Šešerko, Sv. Jurij ob Ščavnici.
Marijan pa je ob tem 14 let pel v slovitem Kapelskem kvartetu, ki ga je vodil pokojni Tone Kosmajer. Njuno upokojensko življenje teče ob skrbi za dom in okolico, dneve pa si krajšata z obiskovanjem svojih najdražjih, branjem časopisov in gledanjem televizije. Z branjem ju veliko zaposlujejo Slovenske novice, ki vsak dan prihajajo v njun dom v Kupetincih.
