Zakonca Barbara in Boštjan obdelujeta kar dve kmetiji (FOTO)

Tudi dan Barbare Zakrajšek ima 24 ur, a kaj vse postori v tem času! Ko diplomirana medicinska sestra ni v službi v brežiški bolnišnici, dela na kmetiji v Šentjurju na Polju, streljaj od Sevnice, in poskrbi še za družino. »Zdaj, v pozni zimi, se pripravljamo na glavno sezono, nakupili smo semena, gorivo in gnojila,« Barbara pojasni, da pri vodenju kmetije ne gre brez načrtovanja in dobre logistike.

Stroji jima olajšajo delo.

»Sama gledam na vse skupaj bolj realno, Boštjan pa ima hude vizije. Najdeva se nekje vmes, za vsako stvar in korak naprej moraš imeti trdne temelje.« Iz njenih besed veje spoštovanje do moža, a to je obojestransko. O tem se prepričamo, ko se nam pridruži Boštjan, ravno je končal službo na sevniški pošti: »Bistveno je, da imata dva skupno smer. Je pa res, da moraš včasih tudi malce sanjati, če ni sanj, je vsega kar konec.«

Začela sta z ajdo

Šestintridesetletna Barbara in sedem let starejši Boštjan sta se spoznala že davno tega, ko je on kot zidar delal pri domačiji, na kateri je odraščala. Beseda je dala besedo in danes sta ponosna starša 11-letne Pije in 7-letne Enje. V lasti imata kar dve kmetiji: v Šentjurju na Polju je bila rojena Barbara, v Zabukovju nad Sevnico pa Boštjan.

Redijo pitance.

»Ostala sem doma na kmetiji, ki so jo name prepisali po smrti očeta leta 2016. Pokojni ati je vedno govoril, da bom ostala doma, in to se je tudi zgodilo. Danes imamo 40 glav živine, pitancev, v hlev pridejo jeseni, ostanejo 10 mesecev, potem jih prodamo. Trenutno v tujino, kjer dobimo zanje do 5000 evrov več. V Zabukovju imamo 20–25 glav škotskega goveda in angusa, plemenjaka. Živali so v prosti reji. Imamo certifikat senenega mesa, saj je govedo na tej kmetiji krmljeno le s suho krmo in pašo,« pove Barbara.

Z možem sta se lotila tudi mlinarstva, čeprav s tem nista imela izkušenj. »Boštjan je dejal, da bomo posejali ajdo kot del zelenega gnojenja. Ko je zrasla, pa je rekel, da bomo delali moko. Kako, sem ga vprašala, pri nas smo do takrat jedli ajdove žgance iz instant moke. Pri prvi mletvi je pomagal sosed, potem sva kar kupila mlin. Začela sva z ajdo, ki je najtežja za pripravo moke. Ko jo požanješ, jo je treba takoj posušiti, če ne, je tu plesen. Vmes sem se učila,« nadaljuje Barbara.

Večino izdelkov prodajo doma.

V predprostoru mlina je t. i. pajkl, kjer se grobo zluščita ajda in pira, doma so izdelali celo sušilnico za ajdo. »Imamo še čistilnik za žito,« pove Barbara. Potrebujejo ga za piro, ječmen in ajdo. »Bobni se vrtijo v eno smer, kamni v drugo. Pol leta sva ga izdelovala z znancem. Dvakrat je vse skupaj padlo, a nam je uspelo,« pristavi Boštjan. »Včasih so rekli, če se ne boš učil, boš pa dober za kmeta, a to ne drži. Če želiš danes dobro delati, moraš biti kmet, trgovec, prodajalec, računovodja. Lažje je biti v tovarni do 15. ure, na kmetiji si 24 ur na dan vpet v delo.«

Za tržnico ni časa

Meljejo pet vrst žita, tudi koruzo in piro, ponujajo pa 15 izdelkov, trenutno so popularni kosmiči. Načrtujejo prodajo kompleksnih žitnih granul iz več vrst žita z dodatki oreščkov in suhega sadja. Tako rekoč vse prodajo doma: »Ljudje so vajeni, da je popoldne vedno nekdo doma. Nimamo pa časa, da bi celo soboto stali na tržnici.« Ponosni so na certifikat kakovosti Sevnica Premium, ki so ga prejele polnozrnata pirina moka, pirin riž in ajdova moka.

Barbara je bila tudi kandidatka za izbor Inovativni kmet – kmetica 2021, ki ga je oktobra organizirala Zveza slovenske podeželske mladine. Zmagala ni, a že eminentna konkurenca ji je dala dodatnega zagona. Z Boštjanom imata jasno vizijo: »Rada bi kupila še nekaj mehanizacije, da bi si še olajšala kmetovanje. Postopoma gremo v zmanjševanje dognojevanja, prihodnost je v zdravi pridelavi hrane na ekološki kmetiji. Tudi v mlinarstvu se s povpraševanjem odpirajo nove možnosti. Ko bo to ekološka kmetija, bo tudi žito ekološko. Je pa bistveno, da znaš ljudem predstaviti, kaj prideluješ. Tak primer je hladno luščena ajdova kaša, ki se lahko zaužije tudi surova,« sklene Barbara.