Zalika pri stotih bere Novice brez očal

V Črešnjevcih, dober streljaj iz središča Gornje Radgone, je na svojem domu, tik ob dveh znamenitostih kraja, Dajnkovi domačiji in vili Holt, med najdražjimi življenjski jubilej praznovala Rozalija, po domače Zalika Lutar. Vse dobro, predvsem pa še veliko zdravja so ji voščili svojci, prijatelji, znanci, sosedje, obiskala jo je delegacija območnega združenja in krajevnega odbora Rdečega križa.

Čestitke sta izrazila in darila predala tudi predsednica DU Gornja Radgona Inge Ivanek in podžupan David Roškar.

Ob tej priložnosti so pravo slovesnost pripravili Zalikina vnukinja Olga, pri kateri slavljenka preživlja jesen življenja, njen mož Janko Fekonja in pravnukinja Simona. Zaliko so obdarili in ji ob visokem jubileju čestitali predstavniki Rdečega križa, predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci-Zbigovci Janko Auguštin, ki ji je izročil darilo, predsednica in sekretarka Območnega združenja RK Gornja Radgona Silva Vračko in Katja Makovec ter poverjenika RK Tončka in Franc Breznik, v imenu radgonske občine, v kateri je Zalika ena najstarejših občank, pa podžupan David Roškar. Ker je bila gasilka, sta bila v delegacij tudi predstavnika PGD Zbigovci Miran Jaušovec in Janko Kniplič, ki sta ji čestitala in izročila plaketo ter lep šopek. Z darilom in čestitkami je prišla delegacija Društva upokojencev Gornja Radgona s predsednico Inge Ivanek na čelu, nekaj pesmi pa so zaigrali domači tamburaši iz KD Peter Dajnko Črešnjevci, saj je nekoč tudi sama pela.

Obiskov se je trlo.

Osem selitev

Spekli so ji veliko torto. 

Po prisrčnih čestitkah so se gostje usedli za obloženo mizo, nazdravili s slavljenko, se posladkali s torto in se sproščeno pogovarjali. Ker je Zalika kljub svojim letom še vedno zelo razgledana in ima odličen spomin, je bil klepet z njo nadvse zanimiv. Rodila se je 23. avgusta 1922 v družini t. i. gospočkega viničarja Ivana in Neže Potočnik v Policah. Kot je povedala, je hodila v šolo 7 km peš. Najhuje je bilo pozimi, ko je zapadel sneg; takrat sta oče in mati z ročnim plugom do bližnje glavne ceste naredila tir, saj sta imela ob Zaliki še 12 otrok. Včasih so imeli otroci s tega dela Polic srečo, da jih je v šolo na vozu peljal oče Ivan Lutar, ki je bil konjar v KK Gornja Radgona. Že zgodaj je morala kot otrok pomagati staršem pri obdelavi vinograda, ki so ga obdelovali gospodarju iz Avstrije. Gospodar je bil pošten, saj je vsako delo pošteno plačal. Kot mladenka je bila tudi varuhinja otrok pri znanem krojaču Jošku Propstu v Radgoni.

Leta 1942 si je ustvarila družino z možem Antonom, ki je umrl pred 21 leti. Poročil ju je tedanji radgonski župnik Otto Glibe, civilna poroka pa je bila v avstrijski Radgoni, in sicer med vojno, slavja ni bilo, s pričama so odšli le na kosilo v gostilno. »V tistih časih je bilo veliko siromaštvo. Živeli smo skromno, nismo poznali praznovanja. Poznali smo le delo. Ko sem se poročila, sva z možem tri leta živela v Hafnerjevi hiši v Podgradu kot najemnika. Sicer sem se doslej selila že osemkrat. Nisem bila deležna zakonskega življenja, kajti mož je bil takoj vpoklican v nemško vojsko, vrnil se je po štirih letih. Rodilo se nama je sedem otrok, štirje sinovi in tri hčerke, obdarili so me s številnimi vnuki in pravnuki, prvih je več kot 20, pravnukov več kot 30, poleg tega imam že najmanj 10 prapravnukov. Ko se je mož vrnil iz vojske, se je zaposlil v tedanjem Kmetijskem posestvu kot konjar. Bil je dober mož, praznovala sva zlato poroko. Ker sem vse življenje gospodinjila in skrbela za družino, imam pokojnino po njem, umrl je leta 2001.«

Še preden so postregli z dobrotami, se je slavljenka skupaj z gosti postavila pred objektiv.

Z dela s pesmijo

»Nikoli nisi imela veliko, a si imela veliko srce,« je bilo med drugim slišati na slovesnosti. Če Zalike ne bi izdale noge, bi še delala na vrtu, tako pa zdaj, če je treba, kaj postori v kuhinji, kjer je v pomoč gospodinji, vnukinji Olgi. Kratkočasi se z vsakodnevnim branjem Slovenskih novic. Posebno rada bere, še vedno brez očal, tudi lokalni štirinajstdnevnik Prepih, v katerem najde novice iz domačega okolja.

Gasilca Miran in Janko sta jo še posebno razveselila.

Zaradi branja, gledanja televizije in poslušanja radia je na tekočem z vsemi dogodki, ki jih prinašajo mediji. Ker ima dober spomin, si jih tudi zapomni. Je zelo vesele narave, saj je med praznovanjem povedala nekaj šal, ki so se jim od srca nasmejali. Rada je pela; spominja se, da je bilo nekoč veliko ljudskega petja, po končanem delu na polju ali vinogradu je vedno zadonela pesem, kar je bila neke vrste sprostitev po napornem dnevu. Rada je hodila v cerkev, pela je na koru.