Zaljubljen v les, starine in planine
Upokojeni dimnikar Franc Parašuh ne more razstaviti svojih mojstrovin.
Odpri galerijo
Franc Parašuh ob svojem skritem barčku v konjskem komatu FOTOGRAFIJE: Darko Nalaglav
Franc Parašuh se je zadnja leta ob občinskem prazniku občine Tabor v Savinjski dolini redno predstavljal s svojimi lesenimi izdelki. Ker je praznovanje zaradi koronavirusa letos odpadlo, z njim pa tudi Šentjurski sejem in tradicionalna razstava ustvarjalnosti krajanov v Dvorani doma Krajanov Tabor, so mojstrovine ostale doma, mi pa smo pokukali v njegov domači razstavni prostor. Natrpan je z lesenimi mojstrovinami, največ je prevoznih in delovnih sredstev, tam so kapelica z Marijo, cerkvica, mlin na veter. Nekaj posebnega je komat za konja, ki ga je Franc obdal z lesom in vanj skril barček za žgane pijače.
»Les me privlači, odkar pomnim, resneje pa sem se s tem začel ukvarjati, ko je Tabor postal svoja občina in z njo še bolj organiziran Šentjurski sejem. Odkar so v okviru sejma razstave, to je že več kot 16, sem vseskozi zraven s svojimi izdelki,« ponosno poudari.
Franc je tudi strastni zbiratelj starin. »Zanimajo me že zelo dolgo. Ena od zanimivosti je vojaška čelada iz druge svetovne vojne, ki je dvoplastna in so jo imeli ostrostrelci. Od vojnih eksponatov imam še posebno napravo za merjenje plina v bunkerjih in maska za zaščito proti plinu,« pove sogovornik.
Njegova velika ljubezen so tudi hribi, nekajkrat je bil na Triglavu, a pravi, da mu bolj odgovarjajo nižji hribi. Zadnje čase zelo rad zahaja na Čemšeniško planino ali Črni vrh. Lani je bil tam kar 85-krat, letos do uvedbe ukrepov zaradi koronavirusa 16-krat. »Le kdaj bom lahko spet nadaljeval te pohode?« se sprašuje.
Zadnjih 10 let pred upokojitvijo je delal kot dimnikar, zdaj pa ima dovolj časa in v krogu svoje družine, žene Dragice in sina Tilna, ki se je izučil za mizarja, uživa upokojenski staž in ustvarja ter dela to, kar ga veseli.
Ameriški tovornjak z veliko cisterno
Franc je tudi strastni zbiratelj starin. »Zanimajo me že zelo dolgo. Ena od zanimivosti je vojaška čelada iz druge svetovne vojne, ki je dvoplastna in so jo imeli ostrostrelci. Od vojnih eksponatov imam še posebno napravo za merjenje plina v bunkerjih in maska za zaščito proti plinu,« pove sogovornik.
Na Čemšeniški planini je bil lani kar 85-krat.
Njegova velika ljubezen so tudi hribi, nekajkrat je bil na Triglavu, a pravi, da mu bolj odgovarjajo nižji hribi. Zadnje čase zelo rad zahaja na Čemšeniško planino ali Črni vrh. Lani je bil tam kar 85-krat, letos do uvedbe ukrepov zaradi koronavirusa 16-krat. »Le kdaj bom lahko spet nadaljeval te pohode?« se sprašuje.
Zadnjih 10 let pred upokojitvijo je delal kot dimnikar, zdaj pa ima dovolj časa in v krogu svoje družine, žene Dragice in sina Tilna, ki se je izučil za mizarja, uživa upokojenski staž in ustvarja ter dela to, kar ga veseli.
