Zaloška se duši v prometu od 18. do 21. stoletja

LJUBLJANA – Pred tremi leti je upokojeni univ. dipl. inž. gozdarstva Tomaž Kočar začel zbirati podatke o Rjavi cesti v ljubljanskem Polju, v bližini katere prebiva že 37 let. Ugotovil je, da se je je to ime oprijelo zaradi barve peska iz kamnoloma v Podmolniku, s katerim je bila posuta pred drugo svetovno vojno, in brskal naprej. Sčasoma se je nabralo veliko dragocenega zgodovinskega gradiva in zanimivih pričevanj o krajih, zgradbah, ljudeh in dogodkih ob Zaloški cesti, zato se je odločil, da bo območje svojega krajepisnega raziskovanja razširil. Vse od Most prek Fužin, Studenca, Polja ter čez Zalog po dolini potoka Besnice proti Velikemu Trebeljevemu, na območje, ki ga je poznal še iz časov, ko je tam opravljal terensko gozdarsko službo.
»Nekdanje podeželje vzhodnega dela Ljubljane je kmalu po koncu druge svetovne vojne postalo del mestnega obrobja. Že pred prvo svetovno vojno se je del Vodmata od šempetrske cerkve oziroma Njegoševe ceste do dolenjske proge odcepil od vaške občine Moste in se priključil mestu (Stari Vodmat). Naprej od proge do Pokopališke ulice so poslej kraj označevali kot Novi Vodmat. Leta 1935 so naselja Vodmat, Selo in Moste vključili v t. i. Veliko Ljubljano. Predvsem Moste in deloma tudi Selo sta imela v glavnem kmečki značaj: manjše hiše z vrtovi in kmetije z njivami,« navaja 79-letni avtor samozaložniške monografije Od Studenca in Polja čez Zalog v Besnico ter poudarja, da je bila Zaloška cesta od nekdaj zelo pomembna prometnica.

Obnavljal jo je pater Gruber

»Ob koncu 18. stoletja je bila v ljubljanski okolici najpomembnejša med vsemi komercialnimi cestami. Poročila iz leta 1780 omenjajo, da so po tej cesti proti Trstu prevažali predvsem ogrsko žito in tobak ter štajersko žito in vino. V obratni smeri, proti Ogrski in Hrvaški, pa so prevladovali gorenjsko platno, loden in izdelki iz železa ter iz Trsta in Reke proti Zagrebu, Zemunu in Turčiji špecerijsko blago.
Zaradi gostega prometa je bila Zaloška cesta v vse slabšem stanju, zato so deževale pritožbe voznikov in trgovcev na ljubljanski magistrat, ki je vzdrževanju te, dobrih devet kilometrov dolge ceste namenjal smešno nizko vsoto denarja. Ker pogajanja med magistratom in okrožnim uradom na eni in soseskami na relaciji šempetrsko predmestje–Zalog na drugi strani niso prinesla dogovora, se je za osemkrat nižjo vsoto (500 goldinarjev), kolikor je bilo na voljo, leta 1783 obnove lotil pater Gabrijel Gruber, vsestransko izobraženi učitelj na jezuitski šoli v Ljubljani in med drugim graditelj prekopa na Ljubljanici. Makadamska Zaloška cesta je asfaltno prevleko do Polja dobila leta 1953, do Zaloga pa pred letom 1960. A ta cesta se tudi danes duši v prometu, zato je bila lanska širitev od odcepa za Slape na Studencu do križišča pri cerkvi v Polju sicer dobrodošla, vendar potrebuje obnovo na vsej dolžini.«
Z Zaloške ceste je naš sogovornik najprej zavil do gradu Fužine, ki sta ga leta 1528 začela graditi ljubljanska meščana Vid Khiessl in Janez Weilhamer; dokončan je bil 1557. Pozneje so bile v njem razne plemiške družine, nakar ga je leta 1624 dobil jezuitski kolegij iz Trsta, 1773. je bil podržavljen in je pripadel verskemu skladu, od katerega ga je 1825. na dražbi kupil ljubljanski veletrgovec in nemara takrat najuspešnejši podjetnik na Kranjskem Fidelis Terpinc. V lasti te rodbine in sorodnikov Baumgartnerjev so bile Fužine do leta 1938, ko so jih kupile Združene papirnice Vevče, Goričane in Medvode. Med drugo svetovno vojno je bila v njem italijanska vojska in po njej stanovanja, štiritraktni dvonadstropni grad pa je propadal do leta 1984, ko je postal kulturni spomenik in so ga začeli obnavljati, tako da se je dve leti pozneje vanj vselil arhitekturni muzej.

Polje ostane brez Device Marije

Vzhodno od tod na Studencu so imeli knezi Auerspergi živalski vrt, ki ga J. V. Valvasor 1689. opisuje kot prostor s prijetnim gozdičkom, velikimi ribniki, lepo vrtno hišo ter manjšimi prostoživečimi živalmi, vse obdano z 2,5 m visokim zidom. Ta turjaška pristava, velika 43,5 ha, je pozneje zamenjala veliko lastnikov, dokler je ni leta 1875 od Valentina Krisperja kupila Dežela Kranjska in tu začela graditi bolnišnico za duševne bolnike, ki so jo odprli 1881., dve leti zatem pa si jo je ogledal tudi cesar Franc Jožef I. Blaznica, umobolnica in bolnišnica za duševne in živčne bolezni se je povečevala ter spreminjala vse do današnje Psihiatrične klinike Ljubljana, ki je tako stara 136 let.
Preden se ustavi ob mogočni dvostolpni župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Polju, domoznanec Tomaž Kočar opozori še na tukajšnje letališče, najprej vojaško in od 1933. civilno, na katerem se je redni potniški promet odvijal do 1964., ko je začelo delovati letališče na Brniku. Kakor izpričujejo tudi stare razglednice, se je ta del Ljubljane v stari Avstriji in Kraljevini Jugoslaviji imenoval Devica Marija v Polju, od česar je kmalu po drugi svetovni vojni ostalo le še Polje. Tukajšnjo cerkev, ki se prvič omenja leta 1499, je velikonočni potres 1895. tako poškodoval, da so jo morali na novo pozidati in tedaj je dobila dva zvonika. V njeni bližini še zdaj stoji nekdanja hiša gostilničarja in mesarja ter župana občine Polje Jakoba Dimnika, čigar starejši sin je zdravnik, podjetnik in lobist Božo Dimnik.
Zalog je postal znan, ko je ob gradnji Južne železnice 1849. dobil železniško postajo, ki je pomembno vlogo odigrala zlasti med obema svetovnima vojnama, ko je bilo prav zaradi nje v kraju veliko vojaštva. Pozneje so progo posodabljali in danes je tu sodobna ranžirna postaja. Od tod se opisi nadaljujejo do gostilne Pri Peclju (Ivan Grad), kjer se na desno pri Podgradu odpre dolina potoka Besnica, ob katerem je bilo nekdaj enajst mlinov in dve žagi. Poleg njihove preteklosti je posebno zanimiv podatek, da je bil pod bližnjim Starim gradom včasih manjši kamnolom. »Tu so iz drobnozrnatih kremenovih peščenjakov klesali mlinske kamne. Ostanki napol izklesanih kamnov so v skalni steni še danes lepo vidni,« zapiše Tomaž Kočar v svojem sedmem krajepisnem delu.