Žalosten konec: labodji mladiči poginjajo na jezu čez Soro

»Labodi se rodijo na škofjeloški, umrejo pa na medvoški strani!« O tem temačnem dejstvu nam pripoveduje domačin Marko Bečan. Jez čez Soro, ki povezuje na eni strani Papirnico Goričane, na drugi pa urejeno kopališče, je tudi meja med obema občinama. In tam že desetletje živijo, recimo jim, medvoški labodi.

Upokojeni grafik iz Medvod jih v zadnjem času spremlja še s posebno natančnostjo, dokumentira vse, kar je povezano s temi markantnimi pticami. Tako so mu prirasle k srcu, da preprosto ne razume več te tragične nadaljevanke, v kateri na medvoški strani vsako leto pogine ves zarod labodjih mladičev, teh, ki se zvalijo pravzaprav le nekaj metrov stran – na škofjeloški strani. »Že najmanj deset let je tako; toda nihče ničesar ne ukrene!«

Zadnji selfie, ki ga je posnel s svojima ljubljencema. FOTO: Marko Bečan

Čeprav nista minili niti dve leti, odkar z vso resnostjo opazuje labode, mu že pravijo labodji očka. Začelo pa se je z labodko, ki se je potikala pri osrednjem medvoškem trgovskem centru in prosila za hrano. Tedaj je Bečan klical na vsa možna društva, da bi jo le kdo zaščitil. »Ljudje so ji metali vse živo, zaradi česar je dobila tudi drisko, pa saj še hoditi ni mogla več!«

Ker se takrat ni nihče odzval, je labodki začel pomagati kar sam. Dvakrat na dan jo je hranil s koruzo, zaradi česar ji ni bilo treba več težiti za hrano pri trgovskem centru. Ojačala se je. In že kmalu se ji je pridružil še samec.

Usodne petarde

Na novoletni dan leta 2021 sta bila sredi Sore. Bližnji most je bil okrašen z žarečimi lučkami in že spet so začele pokati petarde. Nenadoma sta sfrčala, in če je samcu še uspelo preleteti most, se je samica zaletela v novoletno razsvetljavo in obležala. Bečan jo je našel, tresla se je, bila polomljena, odnesel jo je nazaj na matični breg. Do desetih zvečer je bil ob njej.

Nekako se ji je le uspelo pobrati, a le do tistega pravoslavnega novoletnega dne, ko je Medvode doletela nova pošiljka petard. »Nikoli več je nisem videl …«

Vsepovsod jo je iskal. Ker jo je dobro poznal, bi vedel, za katero labodko gre. Našel pa je nekega drugega labodjega samca, ki je bil že tri leta in pol brez družice. »Samička se mu je zabila v most in se ubila …«

Marko Bečan je našel rešitev za ptice. FOTO: Marko Feist

Svoje gnezdo sta imela pri Papirnici Goričane. Bečan je izvedel, da je že 11 let gnezdil na tistem mestu. »Čeprav je ostal sam, je gnezdil še naprej tudi po smrti svoje labodke.« Ime mu je dal Beli. Ko je izvedel še za pretresljiv podatek, da jima ni nikoli prav noben mladič preživel, si je želel razvozlati to uganko, le zakaj je šlo vendar toliko zarodov v nič.

Od lanskega maja pa vse do julija, ko je šel Bečan na dopust, je Beli živel z novo samico. Ko pa je opazovalec labodov prišel z dopusta, ju ni bilo več. Belija in njegove ni videl vse do letošnjega februarja. »Nekam daleč sta mogla,« je premišljeval Bečan.

Ni mogel nazaj

Letos mu ju je uspelo posneti celo med njunim parjenjem: »Pri tovarni sta si naredila spet gnezdo in imela sedem jajc. Marsikaj sem prebral ter izvedel, da labodi valijo pet tednov.«

Naposled se je zvalilo pet mladičev. »Že v pičlih treh dneh jih je Beli pospremil v vodo …« Ko je to videl, pa se je prijel za glavo: »Jebela, pa saj bodo popadali čez!« Labodja družina je v nekem trenutku namreč ostala ujeta med goščavo, kjer so na mladiče vse bolj prežale kune, ter prepadnim robom jezu, ki se je za prešibke in neizkušene mladiče izkazal za smrtonosnega.

»Najprej je prvi padel z jezu in ni se mu uspelo več vrniti,« je pripovedoval. »Ker ni mogel nazaj, ga je zmanjkalo in odnesel ga je premočen tok. V samo nekaj naslednjih dneh so labodji starši izgubili vse svoje potomce.« Bečan se še vedno spominja tudi obupanih krikov, ki jih je slišal, »prav jokali so«! Jokal je tudi Marko Bečan.

Jez, ki ločuje občini, je za labodji naraščaj smrtonosen. FOTO: Marko Feist

Tisto nedeljo, bilo je 8. maja, sta bila dopoldne le še dva mladiča. Ob petih popoldne je Bečan videl samo še enega. In ko se je zmračilo, je šel še zadnji. Bečan je v tistem razvozlal to skrivnostno uganko, le zakaj so bili tamkajšnji labodi vsakič ob ves zarod. Ugotovil pa je tudi, da bi že nekaj metrov napete mreže rešilo neizkušene mladiče in preprečilo, da bi popadali čez jez. »Do naslednjega marca, ko bosta morda spet gnezdila tukaj, imamo čas potegniti to mrežico, ki bi jo odstranili v trenutku, ko bi žival dovolj zrasla.«

Zato je poklical tudi na Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (Dopps) in jih pobaral, ali mu lahko pomagajo. »Nekaj je treba ukreniti! Ali ni škoda, da čisto vsako leto propade ves zarod? Potem pa so mi odpisali: 'Lepo je, da skrbite za te labode, vendar nimamo ne denarja ne ljudi, ki bi kaj takšnega naredili.' Odpisal sem jim nazaj, da stroškov sploh ne bi bilo, saj bi to mrežico zlahka tudi sam postavil, da pa njihovo pomoč potrebujem, saj me kot posameznika pri pridobivanju določenih dovoljenj ne bo nihče jemal resno. Žal pa sem dobil občutek, da ni prisotne veliko volje.«

Tudi mi smo poklicali na Dopps, natančneje Tjašo Zagoršek: »Da nimamo denarja ne ljudi – drži! Čisto vsaki ptici tudi zato ne moremo pomagati. Res pa je tudi, da labod grbec ni ogrožena vrsta, njegova populacija se širi, dobro mu gre. Gospodu ni tudi nihče rekel, da ne bomo nič naredili, še več, imamo ga v mislih in poskušali bomo storiti vse, kar je v naši moči. Ker pa bo ta vrsta gnezdila šele čez slabo leto, imamo čisto dovolj časa, da se povežemo še z zavodom za varstvo narave kot tudi z lastnikom, ki bo moral ne nazadnje dovoliti vsakršen poseg, ki bi pomagal labodom. Če namreč ne bo dovolil, so vsaka prizadevanja že vnaprej obsojena na neuspeh.«