POTREBUJE KOPALNICO
Žalostna usoda Janka Ficka: po dveh kapeh bo še ob obe nogi
Janko Ficko potrebuje kopalnico, v katero bi lahko zapeljal z vozičkom. Dobrodelnih koncertov zdaj ni mogoče prirejati, a v občini Puconci so le našli način, da mu pomagajo.
Odpri galerijo
Že vnaprej se zahvaljuje za pomoč. FOTO: Oste Bakal
Sploh v trenutnih razmerah se vse več Slovencev znajde v socialni stiski, na pomoč pa jim poskušajo priskočiti humanitarne organizacije in društva. Potrebna sredstva običajno zbirajo z dobrodelnimi akcijami in prireditvami, a teh med epidemijo ne morejo organizirati. Zveza kulturnih in turističnih društev (ZKTD) občine Puconci tako že od 2005. vsako leto priredi koncert Pesem za svetli trenutek, na katerih so doslej zbrali že približno 200.000 evrov in jih transparentno razdelili pomoči potrebnim. Letos te prireditve ne bo, a to še ne pomeni, da ne bodo poskušali pomagati enemu izmed svojih občanov.
»Tokrat bomo pomoč namenili 64-letnemu invalidskemu upokojencu Janku Ficku iz Prosečke vasi. Pri 42 letih je doživel možgansko kap, naslednje leto se je ponovila. Pred kratkim so mu amputirali nogo in je na vozičku. Živi sam, potrebuje pa priključek na mestni vodovod ter prirejeno kopalnico. Čeprav koncerta zaradi koronavirusa žal ne bo, lahko občani pomagajo z nakupom spominske vstopnice po 8 evrov, ki jih dobijo pri predstavnikih posameznih vasi v občini,« pravi Uroš Kamenšek, predsednik ZKTD Puconci.
Janka Ficka smo obiskali s predsednikom odbora Prosečke vasi Francem Fujsom. Kljub tegobam, ki ga tarejo že vrsto let, še zlasti v zadnjih mesecih, odkar so mu amputirali desno nogo, je dobre volje in verjame v boljšo prihodnost. »Nikoli nisem pričakoval, da me bo doletelo kaj takega. Najhuje je, ker moram prositi in čakati podporo in pomoč drugih, a si žal drugače ne morem pomagati,« pove za začetek, nato pa še nekaj o sebi. Kot edinec se je rodil mami Gizeli in očetu Janezu.
Po osemletki v bližnjih Mačkovcih se je hotel vpisati na srednjo kmetijsko šolo, a za to ni bilo pravih možnosti. Zato se je ob delu na kmetiji zaposlil v transportu na železnici, kjer je opravljal najtežja dela, razlagal tovor, od težkih vreč in premoga do žita. Ko je leta 1982 ostal brez očeta, je bilo še težje, saj je ob že tako garaški službi vse breme kmečkih opravil padlo samo nanj. Toda vdal se ni in bi še vedno trdo delal, če ga ne bi leta 1992 med delom na železniški postaji v Murski Soboti zadela možganska kap.
»Zgodilo se je med tovornim vagonom in tovornjakom, ko sem prelagal 50-kilogramske vreče. Ničesar se ne spomnim. Nekako so me rešili, a hude in trajne posledice so ostale. Pet let pozneje, ko so me z reševalnim vozilom od doma peljali proti bolnišnici v Murski Soboti, pa me je znova zadela možganska kap. Leta 2009 so me upokojili,« pojasnjuje Ficko. Priznali so mu nekaj mesecev manj kot 20 let delovne dobe, temu ustrezna je tudi invalidska pokojnina – 312 evrov. Prejema še minimalni dodatek za skrbnico Narijo, ki mu pospravlja in kuha ter ga pelje do zdravnika ali v trgovino. Po materini smrti leta 2011 je namreč ostal povsem sam, poročil se ni nikdar in tudi nima otrok.
»Usoda mi je obrnila hrbet in žal se tudi tukaj ni končalo. Zaradi hude sladkorne bolezni so mi pred časom morali amputirati palec na desni nogi, ker pa to ni bilo dovolj, so jo julija letos odrezali pod kolenom. Amputirali mi bodo tudi levo. Zdi se mi, da bom samo še obiskoval zdravnike in čakal na boljši jutri,« pripoveduje Ficko.
Za boljši jutri pa bo potreboval pomoč dobrih ljudi. Doslej je bila voda v hišo napeljana iz lastnega izvira v gozdu in ni bila vedno zdrava, oskrba pa ne zanesljiva. Priklopili so ga na vodovod, kar je stalo približno 2500 evrov. Morda še pomembnejša je kopalnica, saj bi namesto kabine za prhanje potreboval banjo, ob njej pa dvigalo za invalida. Razširiti bi morali tudi vrata, za voziček so pač preozka. Vse to bi zneslo dodatnih 10.000 evrov, sam pa bi težko plačal že priklop na vodovod.
»Zato sem hvaležen vsem, ki so se me spomnili, da bi pomagali ravno meni, čeprav vem, da je še veliko ljudi, ki potrebujejo pomoč,« pravi Janko Ficko. In na ljudi širokega srca res lahko računa. Kot je dejal Uroš Kamenšek: »Dveh stvari ne odlagajmo na jutri, je zapisal Anton Martin Slomšek: poboljšanja in dobrega dejanja. Pomagajmo danes, ker nikoli ne vemo, kakšen bo jutrišnji dan. Naj bo srečen in zdrav za vse nas. Bodimo dobrotniki z velikim srcem!«
Kopalnico bi bilo nujno preurediti, je ocenil tudi France Fujs. Fotografije: Oste Bakal
»Tokrat bomo pomoč namenili 64-letnemu invalidskemu upokojencu Janku Ficku iz Prosečke vasi. Pri 42 letih je doživel možgansko kap, naslednje leto se je ponovila. Pred kratkim so mu amputirali nogo in je na vozičku. Živi sam, potrebuje pa priključek na mestni vodovod ter prirejeno kopalnico. Čeprav koncerta zaradi koronavirusa žal ne bo, lahko občani pomagajo z nakupom spominske vstopnice po 8 evrov, ki jih dobijo pri predstavnikih posameznih vasi v občini,« pravi Uroš Kamenšek, predsednik ZKTD Puconci.
Razlagal težki tovor
Janka Ficka smo obiskali s predsednikom odbora Prosečke vasi Francem Fujsom. Kljub tegobam, ki ga tarejo že vrsto let, še zlasti v zadnjih mesecih, odkar so mu amputirali desno nogo, je dobre volje in verjame v boljšo prihodnost. »Nikoli nisem pričakoval, da me bo doletelo kaj takega. Najhuje je, ker moram prositi in čakati podporo in pomoč drugih, a si žal drugače ne morem pomagati,« pove za začetek, nato pa še nekaj o sebi. Kot edinec se je rodil mami Gizeli in očetu Janezu.
Po osemletki v bližnjih Mačkovcih se je hotel vpisati na srednjo kmetijsko šolo, a za to ni bilo pravih možnosti. Zato se je ob delu na kmetiji zaposlil v transportu na železnici, kjer je opravljal najtežja dela, razlagal tovor, od težkih vreč in premoga do žita. Ko je leta 1982 ostal brez očeta, je bilo še težje, saj je ob že tako garaški službi vse breme kmečkih opravil padlo samo nanj. Toda vdal se ni in bi še vedno trdo delal, če ga ne bi leta 1992 med delom na železniški postaji v Murski Soboti zadela možganska kap.
Zgodilo se je med tovornim vagonom in tovornjakom, ko sem prelagal 50-kilogramske vreče. Ničesar se ne spomnim. Nekako so me rešili, a hude in trajne posledice so ostale.
»Zgodilo se je med tovornim vagonom in tovornjakom, ko sem prelagal 50-kilogramske vreče. Ničesar se ne spomnim. Nekako so me rešili, a hude in trajne posledice so ostale. Pet let pozneje, ko so me z reševalnim vozilom od doma peljali proti bolnišnici v Murski Soboti, pa me je znova zadela možganska kap. Leta 2009 so me upokojili,« pojasnjuje Ficko. Priznali so mu nekaj mesecev manj kot 20 let delovne dobe, temu ustrezna je tudi invalidska pokojnina – 312 evrov. Prejema še minimalni dodatek za skrbnico Narijo, ki mu pospravlja in kuha ter ga pelje do zdravnika ali v trgovino. Po materini smrti leta 2011 je namreč ostal povsem sam, poročil se ni nikdar in tudi nima otrok.
Banja in dvigalo
»Usoda mi je obrnila hrbet in žal se tudi tukaj ni končalo. Zaradi hude sladkorne bolezni so mi pred časom morali amputirati palec na desni nogi, ker pa to ni bilo dovolj, so jo julija letos odrezali pod kolenom. Amputirali mi bodo tudi levo. Zdi se mi, da bom samo še obiskoval zdravnike in čakal na boljši jutri,« pripoveduje Ficko.
Za boljši jutri pa bo potreboval pomoč dobrih ljudi. Doslej je bila voda v hišo napeljana iz lastnega izvira v gozdu in ni bila vedno zdrava, oskrba pa ne zanesljiva. Priklopili so ga na vodovod, kar je stalo približno 2500 evrov. Morda še pomembnejša je kopalnica, saj bi namesto kabine za prhanje potreboval banjo, ob njej pa dvigalo za invalida. Razširiti bi morali tudi vrata, za voziček so pač preozka. Vse to bi zneslo dodatnih 10.000 evrov, sam pa bi težko plačal že priklop na vodovod.
310310
evrov pokojnine ima Janko.
evrov pokojnine ima Janko.
»Zato sem hvaležen vsem, ki so se me spomnili, da bi pomagali ravno meni, čeprav vem, da je še veliko ljudi, ki potrebujejo pomoč,« pravi Janko Ficko. In na ljudi širokega srca res lahko računa. Kot je dejal Uroš Kamenšek: »Dveh stvari ne odlagajmo na jutri, je zapisal Anton Martin Slomšek: poboljšanja in dobrega dejanja. Pomagajmo danes, ker nikoli ne vemo, kakšen bo jutrišnji dan. Naj bo srečen in zdrav za vse nas. Bodimo dobrotniki z velikim srcem!«
