Žalujoča mama: vsak dan prehodi kilometre do Sanjinega groba

SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI – Po dolgi borbi s hudo in redko obliko raka osteosarkomom je februarja letos umrla Sanja Pertoci iz Sovjaka. Komaj 20-letno dekle si je prizadevala, da bi ji omogočili evtanazijo, a je prej v hudih bolečinah zapustila svet. Življenje prikupne študentke se je končalo po trpljenju, ki jo je stiskalo vse od leta 2013; med drugim so ji morali odvzeti več kot polovico pljuč, obe trebušni preponi in pet reber.

Bolezen so močno občutili tudi njeni najbližji, sestra Vesna, oče Slavko in zlasti mama Dragica, ki nam je nekaj dni pred Sanjino smrtjo zaupala, da so se pri dekletu kljub visokim odmerkom morfija bolečine v prsnem košu iz dneva v dan stopnjevale. Sanja je bila kljub temu pri polni zavesti. »Na zadnjem pregledu januarja so ji predpisali kapljice, s pomočjo katerih bi bila bolj sproščena. Žal je padla v komo in se prebudila po treh dneh. Čeprav je bila popolnoma pri zavesti, je zaradi oslabljene dihalne funkcije zadnji mesec dihala le še s pomočjo kisika,« je tedaj pripovedovala mama.

Po slovesu od Sanje Dragičino trpljenje in bolečine ne pojenjajo: sama vsak dan prehodi nekaj kilometrov od doma v Sovjaku do pokopališča v Svetem Juriju ob Ščavnici. Strta mati se ves čas pogovarja s hčerko. Žalosti zaradi izgube ne skriva. »Sem žalujoča mati. Moj otrok je umrl, in to je pot, po kateri moram hoditi. Te poti nisem izbrala sama, temveč je to pot, po kateri moram hoditi zbrano in pozorno. To je potovanje čez najtemnejšo noč moje duše in trajalo bo, da pridem mimo krajev, ki me strašijo.«

Pravi, da je vsaka celica »mojega telesa v bolečini in hrepeni, da bi bila z mojim ljubljenim otrokom. Tiste dni, ko je žalovanje močno, sem lahko nepotrpežljiva, odsotna, jezna in nezbrana. Morda se bom hitreje razjezila ali pa se mi bo vse zdelo brezupno.« Zaveda se, da bo pretočila veliko solza. »Ne bom se smejala tako pogosto, kot se je smejala tista nekdanja jaz. Zdaj me smeh boli. Nekatere dni mi večina stvari povzroča bolečino, celo dihanje. Zato, prosim, samo sedi ob meni. Nič ne reci. Ne ponujaj mi zdravila. Ali tablete ali besede ali napoja. Bodi priča mojemu trpljenju in se ne odvračaj od mene. Prosim, bodi prijazen z mano. Tudi jaz se bom trudila biti prijazna sama s sabo,« žalostno razmišlja Dragica.

Trdi, da nikoli ne bo prebolela smrti svojega otroka. »Tudi v tistih dneh, ko se morda lahko znova smejim, bolečina ždi tik pod površjem. So pa tudi dnevi, ko se počutim paralizirano. V prsih čutim gromozansko težo zaradi odsotnosti svojega otroka, včasih pa se mi zdi, da bom od žalosti eksplodirala. Izguba mojega otroka name vpliva na številne načine: kot na žensko, mater, človeško bitje. Vpliva na vsak vidik mene: duhovni, fizični, psihični in čustveni. Nekatere dneve se komajda razpoznam v ogledalu. Žalovanje je toliko moje kot moj prstni odtis.«

Dragica ne želi, da ji drugi pravijo, kako naj žaluje in kako ne ter česa ne bi smela več čutiti v tem trenutku: »Ne govori mi, kaj je prav ali narobe. Stvari počnem po svoje, v svojem tempu. Če mi je namenjeno, da bom to preživela, moram storiti, kar je najbolje zame. Moje razumevanje življenja se bo spremenilo in počasi bo življenje dobilo drug pomen. To, kar se mi je nekoč zdelo pomembno, se zdaj mojih misli komajda dotakne. Več opažam trpljenja – lačnih otrok, brezdomcev in obupanih, materinega strogega glasu do njenega majhnega otroka, ali pa starejšo osebo, ki se muči z vrati. Toliko je stvari na svetu, ki se jih zdaj trudim razumeti: Zakaj otroci umirajo? Naučila sem se, da na nekatera vprašanja preprosto ni odgovora.«
Opominja, da kljub temu »da imam še enega otroka, ki živi, moje srce še vedno boli zaradi tistega otroka, ki ga ni«. A te dni je jokala tudi zaradi hčerke Vesne, bile so to solze sreče ob njeni diplomi: »Vesna moja ljuba, tako ponosna sem na tebe, ob slovesni podelitvi diplome sem imela solzne oči.«