Zapis Slovenke na twitterju, ob katerem vam bo zaledenela kri

Čeprav je danes družba bolj odprta, kot je bila pred dobrim desetletjem ali dvema, je o nekaterih temah, sploh tistih, ki se tičejo duševnega zdravja, težko javno spregovoriti. Ljudi skrbi, da bi bili stigmatizirani in da jih družba ne bi sprejela. Mnogi zato v tišini trpijo in skrivajo svoje težave. A vse več je tudi pogumnih posameznikov, ki z javnimi pričevanju pomagajo tistim, ki se znajdejo v stiski.

Ena izmed teh je tudi Slovenka, ki je na twitterju razkrila svojo zgodbo in povedala, kako in zakaj si je skušala pred 27 leti vzeti življenje. Kot najstnica je doma našla nevroleptike, ki jih je zaradi shizofrenije uživala njena babica, mati pa jih je pospravila, ker se je bala, da bo podobno diagnozo imela tudi sama, in je na tablete pozabila. Zaužila je kar 93 tablet, a da je učinek prišel šele tretji dan. Mesec dni je preživela v bolnišnici, sumili so, da je nekaj vzela, a je vztrajno zanikala. Sledili so pogovori z otroškim psihiatrom. Takole je zapisala (nelektorirano):

»Moji razlogi so bili... zapleteni. Dva dni ni bilo čisto nobenega učinka. (Stara zdravila? Ne vem.) Šele tretji dan me je pokosilo. Mišični krči, slinjenje, urgenca. Panika.« »Vedela sem, kaj mu moram povedati, da izpadem "normalna". Nihče. Od mojih bližnjih. Ni nikoli. Izvedel. Nikoli nisem povedala ne očetu ne bratu, s katerima sem imela načeloma OK odnose, da ne bi imela slabe vesti. Ker me nista spremljala, ker nista opazila, ker nista vedela.  

Opisala je, da se je na dan, ko je bila odpuščena iz bolnišnice odločila, da je življenje lepo in tako je počasi mentalno in fizično okrevala. »Na robu sem bila še dvakrat in vsakič me je rešila... lepota. Nikoli ljudje, nikoli pogovori, nikoli "strokovna pomoč". Moja lastna interpretacija... drobnih koščkov v mozaiku sveta. Lepo je. Vsakič, in vedno znova.«

Pod objavo se je usulo komentarjev in mnogi ji čestitajo za moč in pogum, ki ga je zbrala, da je premagala hude težave.