Zaradi rudnika podrli cerkev (FOTO)
Skoraj tri desetletja so minila, odkar je slovenska vlada z uredbo o ustanovitvi družbe Rudnik Senovo v zapiranju ustavila izkop rjavega premoga na Senovem, rudnika, ki je v svojem več kot dvestoletnem delovanju zaznamoval številne generacije tamkajšnjih prebivalcev in narekoval razvoj Senovega z okolico.
Ob zapiranju rudnika je žal marsikaj, kar bi bilo vredno ohraniti, končalo na odpadu ali je bilo zravnano z zemljo. A domačini se vse bolj zavedajo rudarske dediščine, s katero so rasli ti kraji, zato jo ohranjajo in zbirajo ter jo z veseljem pokažejo obiskovalcem, hkrati pa zavedanje o pomenu te dediščine prenašajo na mlajše rodove.
Bil je generator razvoja v kraju, ljudje so imeli blizu službo, z njim so živeli.
Korak k temu sta tudi dve novi informativni tabli na Reštanju, naselju nad Senovim, kjer stoji nekdanja strojnica oziroma mašinhaus. Zanimivo, v prvotnih načrtih zapiranja rudnika je bil tudi mašinhaus predviden za rušenje, danes pa je edini tovrstni ohranjeni objekt v državi, v katerem je izjemno zanimiv muzej rudarstva, ki pa ga še nadgrajujejo. Po novem je obogaten s kotičkom osebnih predmetov nekdanjega direktorja Rudnika Senovo, inž. Antona Koželja, ki ga je muzeju po njegovi smrti odstopila njegova družina.
Od gradu le še ruševine
Ena informativna tabla je posvečena zgodovini gradu Reštanj ter cerkvi sv. Neže, druga pa začetkom premogovne dejavnosti na Senovem. Pobuda za postavitev tabel je prišla od domačinov Bože Ojsteršek in Vlada Grahovca, vsebino tabel pa so pripravili dr. Helena Rožman iz Kulturnega doma Krško enote Grad Rajhenburg, Urška Šoštar iz Valvasorjeve knjižnice Krško in Anton Petrovič, predsednik Turističnega društva Senovo.
Od nekdanjega gradu Reštanj, ki je stal na vzpetini nasproti mašinhausa, je danes ohranjenih le nekaj ruševin. Po besedah Rožmanove so grad povezovali z Rajhenburgom in Rajhenburškimi, čeprav o njegovi zgodovini ostaja veliko neznank. »Je pa grad zaradi vodne cisterne eden redkih tovrstnih primerov v slovenskem prostoru in prav zaradi vodnjaka ga je Ivan Stopar uvrstil med izjemno pomembno grajsko dediščino v slovenskem prostoru,« je poudarila Rožmanova. Ob tem je David Vižintin, predsednik Krajevne skupnosti Senovo, izrazil željo, da občina zemljišče, kjer so ruševine, odkupi od države. Tako bi lahko območje očistili in ga uredili, da bi bilo na ogled obiskovalcem.
Nedaleč od strojnice je več stoletij stala cerkev sv. Neže. »Dokumenti v nadškofijskem arhivu Maribor so bili veliko odkritje, saj so bili prvi dokumenti, ki so dokazovali obstoj cerkve sv. Neže na Reštanju,« je povedala Šoštarjeva. Zgodovinski vir iz leta 1441 je najstarejši znani zapis, ki omenja to cerkev, je pa njena usoda povezana z delovanjem premogovnika. Ker je bila na območju premogovnega sloja in bi sčasoma popustila vplivom premogokopne dejavnosti, je Trboveljska premogokopna družba od odgovornih cerkvenih oblasti v zameno za odškodnino dobila dovoljenje za odstranitev cerkve, kar se je zgodilo 8. januarja 1920.
Spomin nanjo se je ohranil v pripovedovanju domačinov, zdaj to vlogo opravlja tudi spominska tabla, s pomočjo katere si lahko ustvarimo vpogled v rudarsko tradicijo na Senovem, katerega zgodovina sega v leto 1796, ko je kovač Andrej Grabner med pripravljanjem oglja našel premog v reštanjskem gozdu, ki je bil tedaj v lasti grofov Attems. Leta 1904 je premogovnik prevzela Trboveljska premogokopna družba, pospešeno pa se je začel razvijati po prvi svetovni vojni. Največ zaposlenih, kar 1431, je imel rudnik leta 1950, dve leti pozneje so v njem izkopali rekordnih 286.000 ton premoga.
Zgolj entuziazem ne bo dovolj
Domačini so v zadnjih desetletjih storili marsikaj, da bi ohranili spomin na nekdanjo dejavnost kraja, načrtov pa imajo še precej, čeprav se zavedajo, da zgolj entuziazem ne bo dovolj, zato so zadovoljni, ko jim je v okviru participativnega proračuna Mestne občine Krško uspelo s projektom Srečno, knapi. Tako je zdaj s pomočjo Mestnega muzeja Krško nastal digitalni katalog vseh popisanih razstavljenih predmetov v strojnici, od koder so po jeklenici v kletkah prevažali v jamo in iz nje delavce ali pa material, ki so ga uporabljali pri delu.
»V Ravnah, kjer je bil nekdaj vhod v rudnik in kjer so razstavljeni ohranjeni lokomotive ter vagoni, je občina v postopku menjave zemljišč s Kostakom, potem pa upamo, da bo imel tudi tu Mestni muzej interes, da ohranjene eksponate ter prostor prevzame in uredi. Sicer pa imajo tisti, ki jih zanima rudarska dediščina, na Senovem kaj videti. Pripravimo oglede, ki jih začnemo v eni od delavskih kolonij, kjer v krušni peči spečemo kruh in pripravimo rudarsko malico, v osnovni šoli si ogledamo bogato geološko zbirko fosilov, mineralov in kamenin, ki je začela nastajati že leta 1929, ter prikaz zanimivega premogovniškega rova, ki je urejen kot mali rudarski muzej, sledi še obisk Reštanja in Raven,« je našteval Anton Petrovič.
Da je moderna zgodovina Senovega res premogovniška, je mogoče opaziti na vsakem koraku. Na Senovem danes na to obdobje spominjajo obcestni panoji, spomenika Svetilka in Kocka rudarjenja, pa seveda transportna sredstva v Ravnah in muzej na Reštanju. Paleta obiskovalcev je široka, po poteh senovškega premogovništva pa se podajo tudi planinci, ki se odpravijo po Potih štirih slapov (Slapovi Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik).
»Rudnik je bil generator razvoja v kraju, ljudje so imeli blizu službo, z njim so živeli, knapovstvo pa je bilo način življenja. Enkrat knap, za vedno knap, ponosni smo na rudarstvo v naših krajih,« je dejal Reštanjčan Vlado Grahovac, ki zastopa interese svoje krajevne skupnosti v mestnem občinskem svetu že sedmi mandat zapored.
