POGLED NAZAJ
Zaradi Slovenca v zalivu gorelo morje
Minilo je 50 let od imenovanja piranskega pomorskega muzeja po kapitanu Mašeri.
Odpri galerijo
Nadja Terčon je v knjigi prvič v celoti opisala življenjsko pot in lik poročnika bojne ladje Sergeja Mašere. Foto: janez Mužič
Korenine našega edinega piranskega pomorskega muzeja segajo v leto 1954, ko je začel delovati kot Mestni muzej Piran. Takrat so strokovni delavci pod vodstvom zgodovinarja in prvega ravnatelja dr. Miroslava Pahorja začeli proučevati zgodovino slovenskega pomorstva in pomorske preteklosti obalnega območja ter zbirati muzejsko gradivo. Leta 1967 se je muzej preimenoval v Pomorski muzej Sergej Mašera, a se še danes marsikdo sprašuje, kdo je bil to.
Ker je minilo 50 let od tega preimenovanja, so se zaposleni odločili, da bodo pripravili monografijo o narodnem heroju, poročniku vojne ladje Sergeju Mašeri. Ta je ob izbruhu druge svetovne vojne kot mornariški častnik starojugoslovanske kraljeve vojne mornarice s srbskim poročnikom Milanom Spasićem v Boki Kotorski razstrelil in potopil rušilec Zagreb. Na njem je služboval, to pa je storil, da ne bi padel v roke okupatorski italijanski vojski. Mašera je s Spasičem do konca ostal na ladji, se potopil z njo in se tako prostovoljno odločil za smrt.
O Mašeri ni prav veliko znanega, zdaj pa je muzejska svetnica dr. Nadja Terčon v knjigi Gorelo je morje zbrala nova spoznanja o njegovem življenju. Mašera, ki je umrl star 28 let, za seboj ni pustil veliko gradiva. V muzeju hranijo njegove fotografije, uniformo in zapise o njegovi smrti. Nekaj spominov nanj je med tistimi, ki so ga še poznali, zbral prvi ravnatelj muzeja Miroslav Pahor. Terčonova pa je knjigi dodala še prav posebno vrednost s spoznanji in odkrivanjem novih dognanj, do katerih je prišla predvsem iz njegovih osebnih pisem sestri Vidi, materi, očetu, bratu in drugim. Tako ji je uspelo obuditi njegov osebni lik domoljuba, ki ni maral fašizma in je kar najbolj spoštoval mornariško etiko. Tudi direktor Pomorskega muzeja Franco Juri ocenjuje, da je pri njegovi odločitvi šlo za skrajno dejanje človeka, saj je sicer močno ljubil življenje, in dodaja: »Prav v tej knjigi je v ospredju ljubezen, ne samo do domovine, ampak sploh do življenja.«
Marca 1941 je bil Mašera z rušilca Beograd premeščen na rušilec Zagreb in je na njem v Boki Kotorski dočakal začetek vojne. Kraljeva Jugoslavija na vojno ni bila pripravljena in tudi po tem, ko je italijanska mornarica napadla nekaj njenih oporišč, vlada ni izdala povelja za spopad. Zato so se nekateri častniki, med katerimi ima vidnejše mesto Mašera, iz domoljubja in ponosa odločili za boj na svoj način.
Rušilec Zagreb je v dneh pred 16. aprilom, ko je štab jugoslovanske flote sprejel zahtevano brezpogojno kapitulacijo in ukazal posadkam, naj predajo svoje ladje, podmornice in hidroletala prihajajočemu sovražniku, maskiran z vejevjem oljčnih vej plul po Tivtskem zalivu. Bil je ena najsodobnejših ladij kraljeve vojaške mornarice. Po objavi kapitulacije je posadka na ukaz kapitana v velikem neredu zapustila ladjo. Na njej sta ostala le poročnika bojne ladje Sergej Mašera in Milan Spasić. V skladu s privzgojeno vojaško doktrino Mašera kapitulacije jugoslovanske mornarice ni priznal. Po odhodu posadke sta zato ladjo strokovno minirala, izvršila detonacijo in se 17. aprila skupaj z njo potopila. Domačini so pozneje govorili, da je bilo, kot da bi gorelo morje.
O tem herojskem dejanju je na predstavitvi knjige Renato Petrič, kontraadmiral v pokoju, ki je napisal uvodne misli k njej, poudaril, da za to, da se počutimo kot pomorski narod, niso dovolj le morje, obala in resolucije o tem, ampak tudi spoštovanje ljudi, ki so postavljali temelje pomorske države. Ob tem je dejal: »Sergej Mašera je bil tak. Nanj smo lahko ponosni zaradi njegovega dejanja in tudi zaradi njegovega življenja, odnosa do službe in razumevanja vojaškega poklica častnika. Kot častnika so ga krasili znanje, osebni zgled, domoljubje, tovarištvo in spoštovanje tako nadrejenih kot podrejenih.«
Ker je minilo 50 let od tega preimenovanja, so se zaposleni odločili, da bodo pripravili monografijo o narodnem heroju, poročniku vojne ladje Sergeju Mašeri. Ta je ob izbruhu druge svetovne vojne kot mornariški častnik starojugoslovanske kraljeve vojne mornarice s srbskim poročnikom Milanom Spasićem v Boki Kotorski razstrelil in potopil rušilec Zagreb. Na njem je služboval, to pa je storil, da ne bi padel v roke okupatorski italijanski vojski. Mašera je s Spasičem do konca ostal na ladji, se potopil z njo in se tako prostovoljno odločil za smrt.
O Mašeri ni prav veliko znanega, zdaj pa je muzejska svetnica dr. Nadja Terčon v knjigi Gorelo je morje zbrala nova spoznanja o njegovem življenju. Mašera, ki je umrl star 28 let, za seboj ni pustil veliko gradiva. V muzeju hranijo njegove fotografije, uniformo in zapise o njegovi smrti. Nekaj spominov nanj je med tistimi, ki so ga še poznali, zbral prvi ravnatelj muzeja Miroslav Pahor. Terčonova pa je knjigi dodala še prav posebno vrednost s spoznanji in odkrivanjem novih dognanj, do katerih je prišla predvsem iz njegovih osebnih pisem sestri Vidi, materi, očetu, bratu in drugim. Tako ji je uspelo obuditi njegov osebni lik domoljuba, ki ni maral fašizma in je kar najbolj spoštoval mornariško etiko. Tudi direktor Pomorskega muzeja Franco Juri ocenjuje, da je pri njegovi odločitvi šlo za skrajno dejanje človeka, saj je sicer močno ljubil življenje, in dodaja: »Prav v tej knjigi je v ospredju ljubezen, ne samo do domovine, ampak sploh do življenja.«
Z Beograda na Zagreb
Rodil se je leta 1912 v Gorici, od koder se je družina zaradi fašizma po prvi svetovni vojni odselila ter ustalila v Ljubljani. Sergej je tu končal osnovno šolo in realno gimnazijo, nato pa se je vpisal na vojno pomorsko akademijo v Dubrovniku. Oficirsko kariero je začel leta 1932 kot poročnik korvete.Marca 1941 je bil Mašera z rušilca Beograd premeščen na rušilec Zagreb in je na njem v Boki Kotorski dočakal začetek vojne. Kraljeva Jugoslavija na vojno ni bila pripravljena in tudi po tem, ko je italijanska mornarica napadla nekaj njenih oporišč, vlada ni izdala povelja za spopad. Zato so se nekateri častniki, med katerimi ima vidnejše mesto Mašera, iz domoljubja in ponosa odločili za boj na svoj način.
Rušilec Zagreb je v dneh pred 16. aprilom, ko je štab jugoslovanske flote sprejel zahtevano brezpogojno kapitulacijo in ukazal posadkam, naj predajo svoje ladje, podmornice in hidroletala prihajajočemu sovražniku, maskiran z vejevjem oljčnih vej plul po Tivtskem zalivu. Bil je ena najsodobnejših ladij kraljeve vojaške mornarice. Po objavi kapitulacije je posadka na ukaz kapitana v velikem neredu zapustila ladjo. Na njej sta ostala le poročnika bojne ladje Sergej Mašera in Milan Spasić. V skladu s privzgojeno vojaško doktrino Mašera kapitulacije jugoslovanske mornarice ni priznal. Po odhodu posadke sta zato ladjo strokovno minirala, izvršila detonacijo in se 17. aprila skupaj z njo potopila. Domačini so pozneje govorili, da je bilo, kot da bi gorelo morje.
O tem herojskem dejanju je na predstavitvi knjige Renato Petrič, kontraadmiral v pokoju, ki je napisal uvodne misli k njej, poudaril, da za to, da se počutimo kot pomorski narod, niso dovolj le morje, obala in resolucije o tem, ampak tudi spoštovanje ljudi, ki so postavljali temelje pomorske države. Ob tem je dejal: »Sergej Mašera je bil tak. Nanj smo lahko ponosni zaradi njegovega dejanja in tudi zaradi njegovega življenja, odnosa do službe in razumevanja vojaškega poklica častnika. Kot častnika so ga krasili znanje, osebni zgled, domoljubje, tovarištvo in spoštovanje tako nadrejenih kot podrejenih.«
