Zaradi tujih dolgov bo Majda izgubila dom

SELO PRI IHANU – Žal so v Sloveniji prepogoste zgodbe o ljudeh, ki so vse življenje garali, da so si ustvarili dom, potem pa ostali brez vsega. Dvainšestdesetletni Majdi Hočevar po 11 letih bivanja v kupljenem in plačanem stanovanju grozi, da bo izgubila streho nad glavo.

Majda je včasih brala Slovenske novice vsako jutro, zdaj si jih ne more privoščiti – in še marsičesa ne pri 390 evrih penzije. Toda to ni zgodba o tem, ampak o domu, ki si ga je kupila daljnega leta 1997. Takrat je kot večino življenja delala v gostinstvu, in sicer v legendarnem ljubljanskem boemskem lokalu Medex: »Ertevejevci in umetniki so hodili tja,« se še spomni boljših dni, ko je služila denar za stanovanje, v katerem sedimo.

Pogodba že, a ...

Hiša v Selu pri Ihanu, v kateri je Majdino stanovanje, je vse prej kot navadna. Prvotni lastnik je predelal prostore za gospodarsko dejavnost: nad delavnico je zraslo ducat stanovanj z lastnimi ali skupnimi vhodi. S pozidavami in dozidavami je sčasoma nastal pravi mali železobetonski arhitekturni čudež.


Čudila se je tudi Majda, čeprav ne sprva, ko je bila med prvimi kupci: »Takrat so bili na vrhnjem delu samo tramovi in streha. Kupila sem zrak takrat, ampak gospod je bil simpatičen, v redu. Nisem pa vedela, da nas je po svoje naplahtal. Vedno je obljubljal, da bo dokončal in za vse poskrbel, pa je prej šel na oni svet in nič ni uredil.« A ker je kupila stanovanje prek nepremičninske agencije, je naivno verjela, da ne bo težav. »V kupo-prodajni pogodbi piše, da je moja nepremičnina prosta vseh bremen,« navaja Hočevarjeva.


Kaj se je dogajalo od nakupa 1997. do vselitve 2008., pa pojasnjuje njen sedanji odvetnik, ki dela na primeru komaj od lani, zato ni želel biti imenovan: »Oni so kupili nedograjena stanovanja od prejšnjega lastnika. Imeli so neke deleže in pogodbe, ki niso bili zemljiškoknjižno izvedljivi.«

Zagovornik opomni, da je bilo sredi oziroma konec devetdesetih let zavedanje o pomenu zemljiške knjige premajhno: »Lastnik je to prodal številnim ljudem, nekateri so vztrajali pri stanovanjih, drugi pa ne in so tožili prodajalca za kupnino.« Na podlagi pravnomočnih sodb pa niso dobili denarja, ampak le terjatve do prodajalca. Majda in njeno stanovanje sta v sodnih bitkah drugih postala porok dolgov prejšnjega lastnika, ne da bi Majda to vedela; v stanovanje je po svojih izračunih vložila še 25 tisočakov za pode in strope ter se vselila leta 2008. Komaj pa je zaprla vrata svojega novega doma, so se začele težave.

Kaj bo, ne ve

Sosedje so ji čez čas povedali, da prihajajo izvršbe za dolgove iz začetka tisočletja. »Drugi so že imeli odvetnico in sem se pridružila: šli smo v postopke, pritožbe, plačevala sem storitve,« pravi Majda. Vmes je prvotni lastnik umrl; svojci so se odpovedali dediščini, v kateri so bili ogromni dolgovi, in znova je vse padlo na Majdin račun! Odvetnik opozori: »Ne zdi se mi prav, da se izvršilni postopki vodijo toliko let, ker so obresti prerasle glavnico: en dolg je s 5000 narasel na 14.000 evrov.« In lani je prišla odločitev sodišča – a ne taka, kot je želela Majda: »Upnikom so odobrili, da gredo vse naše nepremičnine, ki so bile last prvotnega lastnika, na dražbo za poplačilo dolgov.«


V Majdin poštni nabiralnik se je vsulo sodnih listkov za izvršbe, tudi po več na dan: »Šli smo k enemu bogatemu upniku, da bi odstopil od terjatev, pa noče niti slišati o tem.« Piše na sodišča, da bi pojasnila: »Stanovanja smo plačali. Ampak nihče ne razume, da nismo niti naredili dolgov niti da jih ne moremo plačati – razen če nam vse vzamejo.« Njeno stanovanje je med prvimi petimi, ki bodo prodana. Kaj bo potem, Majda ne ve.