Zaradi zamud se niso jezili, tovor je vedno prišel na cilj

Nekdanji zaposleni pri podjetju Avto Kočevje, ki je bilo ustanovljeno pred 74 leti in kruh v letih pred osamosvojitvijo rezalo kar 450 družinam, so se na prvo srečanje leta 2019 odzvali množično. Po koronskih letih so tradicijo lani nadaljevali, minulo soboto pa dokončno sklenili, da bo njihova nepregledna množica spominov, tovariških vezi in prijateljstva pot peljala še dolga leta.

Tako kot ob okroglem jubileju so se tudi tokrat sestali v gostišču v Ribnici: 85 mož, večinoma so to bili vozniki težkih tovornjakov v špediciji, in nekaj dam, ki so bile kadrovski del podjetja, je v popoldanskih urah druženja znova zavrtelo čas nazaj. Sovjetska zveza, Irak, Turčija, Bližnji vzhod, vsa Evropa, seveda tudi nekdanja Jugoslavija. »Cveto, se spomniš, peljali smo jabolka v Bolgarijo. Ja, ali se ti spomniš tiste poti, ko so nam v pristanišču Ploče podtaknili tihotapljene cigarete, ki smo jih peljali v Turčijo za nekega Švicarja. Turki so to pogruntali in nas, ne da bi bili česa obdolženi, čez Bolgarijo vrnili v Jugoslavijo in naprej v Albanijo,« je vprašal Janko.

Že ob 70-letnici so obujali čudovite spomine.

Ali pa: »Poglej tole sliko. Na tovornjaku je železo na poti za Irak, kjer so jugoslovanska podjetja v 80. letih gradila to državo,« je Franc na fotografiji prepoznal Miho. »Janez, grča stara, si to ti? Ja, Drago, prijatelj moj, v teh letih si se kar pomladil.« »Franc, tole so utrinki s poti v Irak. Se spomniš, peljali smo neko železo. In dolgo v puščavi čakali na meji. Ja, tudi svoje delavnice smo imeli, a ne, Peter.« »Seveda, jaz sem se v njih učil in bil v mehanični, potem pa sem šel v špedicijo,« se pohvali Božo. »Pa še avtobusne prevoze smo opravljali.« »Miha, cesta proti Loškemu Potoku je bila takrat v makadamski izvedbi, se spomniš križev, ko smo se dušili v prahu pri zamenjavi rezervnega kolesa,« je Ferdo spomnil svojega sotrpina … »Takšnega podjetja, kot je bilo Avto Kočevje, ni bilo v Jugoslaviji. Prava tovarišija, vsi zadovoljni, složni,« ni dvomil Boris.

Samo eno dobro podjetje

Pričevanj je bilo še veliko. Da so se nekdanji šoferji, mehaniki in drugo osebje po razpadu družbe v Kočevju in po upokojitvi sploh sestali, ima največ zaslug neutrudna Dragica Česnik iz Mozlja, ki je v podjetju pustila 33 let delovne dobe. »Ni bilo lahko zbrati vse te druščine, med katero so tudi gospodje častitljivih let. S sodelavci sem počaščena, da nam je to uspelo,« ni skrivala zadovoljstva. Tokrat se jih je povabilu odzvalo 85, še posebno so ponosni, da so edina nekdanja kočevska firma, ki je med zaposlenimi pustila globoke sledi spoštljivosti drug do drugega, solidarnosti, iskrenosti, delovne vneme, pripadnosti podjetju. Vse to so imenovalci, ki so danes žal redkost.

Poimenovali so se kikiriki prijatelji.

Avto Kočevje je bilo vitalno podjetje, od tod tudi številni naši sodelavci v jeseni življenja žanjejo sadove iz takšnega okolja, ni dvomila Česnikova, ki je še posebej nagovorila 94-letnega Franca Kozino, avtomehanika, ki je bil od prvega do zadnjega delovnega dne, preden se je upokojil, zvest istemu delodajalcu. »V delavnici smo imeli kar precej dela, a je bilo vedno vse pravočasno popravljeno. Pogosto smo kot servis šli na teren, v tujino. Najtežje je bilo zagotoviti rezervne dele, saj smo včasih dolgo čakali na sprostitev deviz za nakup. Doma jih pač ni bilo. A nihče se ni jezil in nikomur se ni mudilo. Tovor je vedno prišel na cilj. Bili so pač takšni časi,« jih Franc nikoli ne bo pozabil.

Mehanik Franc Kozina

Tako kot ne bodo pozabili 99-letne Marije Beljan, ki so ji spomladi ob rojstnem dnevu voščili na domu, ter 85-letnega Ivana Cvitkoviča, oba sta iz Kočevja. Če je Česnikova v roki držala vse niti organizacije tudi tega snidenja, je za povabila nekdanjih sodelavcev prek družabnega omrežja skrbel Anton Novak iz Novega mesta. »Čeprav sem si v Avtu Kočevje kruh rezal le šest, sedem let in pozneje šel samostojno pot, v življenju poznam samo eno dobro podjetje. In to je (bilo) Avto Kočevje. To so spomini in ponos,« je dejal.

Cveto in Janko

Ko je bil plačilni dan, je prek rok blagajničarke Marije Marice Arko šel ves denar. Zaslužek je vsakdo ob štetju občutil pod prsti in se do njega vedel drugače kot danes. Šoferji so bili kljub zamujanju plač in drugih stroškov zelo potrpežljivi. Nikomur ni prišlo na misel, da bi se uprl, se spominja Marica. Avto Kočevje je imelo 50 let sedež v Kočevju, ime kraja je poneslo daleč v dosegljivi svet. Uspešna zgodba se je končala leta 2000 – od takrat se z istim imenom piše nova v lastništvu podjetja Eurocity oziroma družine Zakeršnik v občini Dravograd. Trenutno je v njem zaposlenih 35 delavcev, od tega je 25 voznikov, preostali pa si kruh služijo v špediciji, skladiščih in pisarnah. V Kočevju na nekoč enega najbolj prepoznavnih paradnih konj takratnega gospodarstva spominjajo žal zapuščene stavbe in spomini mnogih.