Zbudila se je, ko je bila hiša že vsa v ognju

ŠMARJE PRI JELŠAH – Letošnji januar se je za vselej vtisnil v spomin Juršetovim iz Polžanske Gorce v občini Šmarje. Žal ne po dobrem, temveč po slabem, saj je petčlanska družina ostala brez strehe nad glavo. Majda Jurše se je z možem Vladom iz goreče hiše sredi noči rešila v zadnjem hipu, na srečo pa njunih ta mladih, sina Kivija s partnerico Petro in njunim takrat komaj dvomesečnim sinom Nikom, ni bilo v hiši. Čeprav so Juršetovi vse dneve preživljali skupaj v Polžanski Gorci, v hiši, ki je potem zgorela, ni bilo dovolj prostora, da bi v njej tudi vsi spali, zato so mladi trije vsak večer hodili spat v njihovo gorco nedaleč stran. Zdaj ko na pogorišču na temeljih stare že stoji nova hiša, bo v njej dovolj prostora za vse. Mladi si bodo namreč svoj prostor uredili v mansardi, ki je prej ni bilo.

Ko smo v teh dneh, osem mesecev po požaru, obiskali Juršetove, se je že od daleč videlo, da so pridni kot mravljice. Snaha Petra se je smukala po kuhinji, vnuk Nik je spokojno spal v svoji posteljici, mladi očka Kivi je s prijateljem, ki je prišel na pomoč, ravno vstavljal okenske police, Majda je stala na ostrešju in na izolacijo nanašala zaščitno lepilo, gospodar Vlado, ki je izgubil svojo rojstno hišo, pa je imel delo pri tleh, saj zaradi sladkorne bolezni, zaradi katere so mu hoteli že nekajkrat odrezati nogo, a je, kot pravi, ne da, ne more na lestev ali ogrodje. Brez številnih dobrih ljudi in pridnih rok sosedov, prijateljev in sorodnikov pa seveda donatorjev, tudi občine, danes nove hiše Juršetovih zagotovo še ne bi bilo.

Hvaležni za vsak evro

Po požaru, ki je izbruhnil 17. januarja okrog druge ure zjutraj, so ostali popolnoma brez vsega. Hiše niso imeli zavarovane. Še sreča, da se je Majda zbudila, ko je bila hiša že vsa v ognju. Šele ko so po nekaj dneh prišli malo k sebi, so se zavedeli, da bo postaviti novo hišo zanje velik zalogaj. Tudi zato, ker niso izgubili samo hiše, ampak tudi posel. Majda Jurše je že skoraj šest let predsednica celjske podružnice Slovenskega društva za celiakijo in v poslopju ob hiši je imela delovni prostor, v katerem je pripravljala živila za bolnike s celiakijo. Pri njej je zaposlena tudi Petra, ki se ji prav zdaj izteče porodniška.

A optimizma Juršetovim ni nikoli manjkalo. »Ogromno smo naredili sami, in to je sreča. Skupaj z vašim Krambergerjevim skladom se je nabralo za dobrih 20.000 evrov donacij. Že na začetku so nam na pomoč priskočili občina, krajevna skupnost, Karitas in Rdeči križ, kjer so iz zbranega denarja plačevali račune za material in storitve. Izkazala so se tudi številna podjetja, obrtniki in posamezni podjetniki. Tako nam je, denimo, podjetje AJM za okna priznalo občuten popust, prišli so jih tudi sami vgradit,« razloži Majda. Vsem so seveda hvaležni za vsak evro. Tudi našim bralcem, da smo jim lahko izročili simbolični ček za 3500 evrov.

»Vsak evro smo dvakrat obrnili. Na srečo je naš Kivi res mojster za vse, Petri pa se je kuhalnica že kar prilepila na roko,« se pošali Vlado, ki ta mladih ne more prehvaliti. Čeprav so si Juršetovi srčno želeli, da bi njihov Nik svojo prvo svečko že lahko upihnil v novi hiši, pa se to verjetno še ne bo zgodilo. Do takrat je namreč še mesec dni, a je dela v notranjosti hiše še veliko. Pa vendar računajo, da bodo v hiši lahko zaživeli še letos, če bodo le uredili centralno kurjavo, ki je ključna.

»Veseli smo vsakega najmanjšega napredka,« pove Majda, ki jo ponoči še vedno tlači mora in se ji sanja, da gori hiša. »Še pred tremi dnevi sem se zbudila vsa potna,« nam pove. Vladu so hoteli pred slabim mesecem v bolnišnici znova odrezati nogo. »Šest jih je prišlo v mojo sobo in so rekli, da moram v operacijsko. Pa sem rekel, da živ tja ne grem, zato so me naslednji dan odpustili domov,« pove Vlado, ki je zdaj na antibiotikih, neguje pa ga Majda.