Zdaj 90-letni Franc je gradil avtocesto bratstva in enotnosti
Te dni nas je doletela čast, da smo se družili z enim najstarejših krajanov vasi Lutverci na obrobju Apaške doline, ob regionalni cesti Gornja Radgona–Šentilj: 90. rojstni dan je namreč praznoval nadvse zanimiv možakar Franc Fridau, ob tej priložnosti so ga obiskali tudi predsednica Krajevnega odbora Rdečega križa Lutverci - Plitvica Evelina Petrovič z aktivistoma Angelo Strniša in Nikolo Petrovičem in župan občine Apače Andrej Steyer, v imenu Društva upokojencev Apače pa mu je prišel čestitat tudi predsednik Vili Žunkovič.
Po voščilih in obdarovanju je Franc vse povabil k bogato obloženi mizi, za katero je ob pomoči slavljenca in njegove prijateljice Bernarde Horvat poskrbela Rebeka Ivanek.
Godba jih ni pričakala
Že pred prihodom gostov smo izvedeli veliko zanimivosti iz slavljenčevega življenja. Zgovoren in bistrega duha nam je nizal podatke, da je ob sorojencih Vinku, Janezu in Ivanki privekal na svet staršem Mariji in Leopoldu 21. februarja 1933 v Zbigovcih. Osnovno šolo je obiskoval v Gornji Radgoni, po kateri se je izučil za mizarja. O tem nam je povedal: »Moja želja je bila, da bi bil avtomehanik in šofer. Ker je bil oče mizar, me je na silo poslal za vajenca v tedanje Okrajno mizarstvo v Črncih pri Apačah. Na delo iz Zbigovcev pri Gornji Radgoni, okrog deset kilometrov daleč, sem odhajal peš. Najhuje je bilo pozimi, zlasti ko je zapadel debel sneg. Zdržal sem in prišel do poklica, ki bi ga težko osvojil, če se ne bi udeležil takrat za vajence obveznih delovnih akcij.«
V brigado je bil vpoklican dvakrat. »Prvič na progi Šamac–Sarajevo. Tam sem bil le en dan, kajti ugotovili so, da sem bil prešibek za delo, in so me poslali domov. Toda po letu dni so me spet poslali na delovno akcijo, in sicer na izgradnjo avtoceste Zagreb–Beograd, med Spačvo in Vinkovci na Hrvaškem. Ob odhodu iz Radgone so nam obljubljali, da nas bo ob prihodu domov pričakala godba, a nas tudi nihče iz okraja ni pričakal. Mene se je razveselila le mama, ki pa se je prestrašila, kako izčrpan sem se vrnil. Obljubljali so nam tudi, da se bo udeležba v brigadi štela v vajensko dobo. Pa tudi te obljube niso držali, kajti za toliko dni, kolikor smo bili v brigadi, so nam podaljšali vajensko dobo,« se grenko spominja Franc.
Partiji se ni prodal
Zanimala sta nas tudi njegova zaposlitev in družinsko življenje: »Delo je bilo naporno. Že kot vajence so nas maltretirali, saj je vladala vojaška disciplina. Kot pomočnika so me silili v partijo, da bi imel boljši položaj. Nisem se vdal. V tem času sem si z Marijo ustvaril družino, v kateri sta se nama rodila zdaj že pokojna sinova Branko in Milan, ki sta naju obdarila s petimi vnuki. Imela sva velike težave s pridobitvijo stanovanja, kar šestkrat smo se kot družina selili. Nekoč sem dal prošnjo za stanovanje v bloku, pa mi je tajnica, ki jo je v podjetje poslala Udba, rekla, če grem v partijo, bom dobil ključe od stanovanja. Ker sem rekel, da ne grem, ker izhajam iz verne družine, je pred mano raztrgala prošnjo. Vsega mi je bilo dovolj, zato sem se leta 1966 odpravil na delo v Nemčijo. Delal sem v veliki mizarski delavnici v Münchnu. Ker sem obvladal vsa mizarska dela, znal sem tudi nemško, so me dodelili k izdelavi sobnega pohištva po naročilu in meri. Dobro so me plačali, delo pa je dobila tudi žena. V tem podjetju sva delala vse do upokojitve leta 1989. Med bivanjem v Nemčiji sva si tukaj, v Lutvercih, na parceli zgradila dom, v katerem preživljam jesen življenja.«
10 kilometrov je prehodil do službe.
Ker jih slavljenec ne kaže 90, so se navzoči pošalili, da ga po smrti žene pomlajuje prijateljica Bernarda, s katero se srečujeta. Ker ima Franc še vedno vozniško dovoljenje, se vsako nedeljo odpelje k njej na kosilo.
